Tiskane izdaje
Če še velja, da je zdravje vrednota, ki jo sodobni človek najbolj ceni – in javnomnenjske preverbe potrjujejo, da pri nas zagotovo je tako, vsaj na izpovedni ravni – potem nikomur med nami ne bi smelo biti pretežko sprejeti odločitve za tako naložbo v ohranjanje in krepitev lastnega zdravja. Z odpovedovanjem vsaj kateri izmed razvad, ki dokazano vodijo v razvoj hudih, neozdravljivih bolezni. Z bolj aktivnim življenjem, ki naj ne vključuje nenehnega nalaganja dodatnih delovnih obveznosti, ampak naj bo usmerjeno v lastnim zmogljivostim prilagojeno telesno razgibavanje, ki človeku pomaga stresti stres s sebe, se sprostiti, fizično okrepiti in posledično odgnati bolezen. Komur ne ustreza aktivna športna vadba, se lahko odloči za intenzivno hojo ali za planinarjenje, za delo na vrtu, za več igre z otroci, za aktivno obarvano druženje s prijatelji in bližnjimi, z ljudmi, ki mu lepšajo življenje.
Sprejemanje takšnih odločitev preprosto ne bi smelo biti nekaj težkega, venomer odlaganega – kajti vsakdo, ki je doživel in preživel katero od srčno-žilnih obolenj, tudi tako nepričakovane udarce, kot je infarkt, pove, da nikoli več ne bi čakal tako dolgo z uvajanjem sprememb v svoj vsakdanjik. Te so potem, če je seveda še možnost in priložnost zanje, bistveno bolj korenite.
Zdravljenje in rehabilitacija: dosežki in ovire
Zdravljenje srčnega infarkta je danes lahko zelo uspešno, saj po urgentnem oziroma interventnem ukrepanju oboleli bolnišnico običajno zapusti že po štirih ali petih dneh. Za popotnico sicer dobi navodila za nadaljnje ukrepanje in rehabilitacijo, vendar je njegovo zdravstveno stanje še vedno akutno – to pomeni, da napotki, kaj doma sme početi in česa ne, niso in ne morejo biti vedno učinkoviti. Človek je namreč po ravnokar prebolelem infarktu še vedno v šoku zaradi nepričakovane izkušnje, ki ga je sunila na prepadno stran življenja, zato potem, ko mu je uspelo obdržati ravnotežje in ne pasti na drugo stran, nemalokrat ne ve, kaj mu je v resnici sploh dovoljeno početi in kaj je zanj strogo prepovedano.
To negotovost je mogoče odpraviti v naslednjem trimesečnem obdobju, ko pride na vrsto rehabilitacija. A tudi tu obstaja velik problem, kajti ambulantna rehabilitacija (po trikrat na teden) je na voljo le v dveh centrih, v Ljubljani in Topolšici. Marsikateri bolnik, ki je od teh krajev preveč oddaljen, te za celovito okrevanje vitalno pomembne storitve sploh ni deležen, ker si preprosto ne more privoščiti tako pogostih voženj tako rekoč na drugi konec države.
Druga možnost je rehabilitacija v sklopu zdraviliškega zdravljenja. To navadno traja dva tedna, težava pa je, da ga plačnik večinoma odobri le bolnikom, ki so imeli akutni zaplet oziroma so jih morali operirati, tako da se na koncu število tistih, ki jim je na voljo celovita rehabilitacija v sklopu zdraviliškega zdravljenja, bistveno razlikuje od kvote pacientov, ki preživijo miokardni infarkt, poudarja Danilo Radošević, vodja zdravstvene službe v Šmarjeških toplicah. Pri njih je rehabilitacija bolnikov s srčno-žilnimi obolenji osnovna dejavnost, ki se ne omejuje le na vsakemu bolniku prilagojeno vadbo za povrnitev izgubljene telesne zmogljivosti in splošno okrepitev, ampak vključuje tudi izkustveno učenje zdravega prehranjevanja in nasploh bolj zdravega načina življenja. Prav tako zagotavljajo psihosocialno podporo, ki je nujna zaradi pogostejše pojavnosti anksioznosti (pri 60 odstotkih bolnikov) in depresije med koronarnimi bolniki.
Celovit pristop
»Ključno je, da bolnik spozna, da z vseživljenjsko rehabilitacijo, z nenehno skrbjo za čim bolj aktivno življenje, v resnici za svoje zdravje lahko največ naredi sam,« poudarja Jože Valenčič, podpredsednik zveze koronarnih društev in klubov. Pri spremljanju bolnikov po miokardnem infarktu, vključenih v programe kardiološke rehabilitacije, se je namreč – v primerjavi s tistimi, ki se za tako vzdrževanje stalne aktivnosti niso odločili – izkazalo, da je, kar zadeva petletno preživetje, pri prvih umrljivost manjša za 25 do 46 odstotkov, bistveno, za kar 31 odstotkov, pa je nižji tudi delež ponovnih miokardnih infarktov.
Kot poudarja doc. dr. Borut Jug iz centra za preventivno kardiologijo kliničnega oddelka za žilne bolezni na interni kliniki ljubljanskega UKC, so po zaslugi utečenega delovanja in kakovostnega izvajanja invazivnih posegov umrljivost po infarktu zmanjšali s 16,5 na pet odstotkov. Toda, še opozarja, »z zdravljenjem infarkta zgolj pogasimo požar, vzroki zanj pa plamtijo naprej; 40 odstotkov obolelih v desetih letih doživi še en infarkt, ki je lahko usoden«. Zato je tako pomembna rehabilitacija, ki dokazano pripomore h kar 20-odstotnemu zmanjšanju umrljivosti zaradi srčno-žilnih dogodkov.
Pri rehabilitaciji, ki je na voljo, bi bile potrebne nekatere spremembe. Tako denimo mlajši koronarni bolniki po infarktu hočejo biti aktivni bolj, kot je to zamišljeno v sklopu ustaljenih vadb. Manjka vadba, prilagojena mlajšim, pojasnjuje dr. Jug in ob tem pove, da je bilo še pred nekaj leti dvigovanje uteži po infarktu strogo prepovedano, zdaj je dopustno in dovoljeno – seveda pa mora biti vsaka vadba prilagojena zmogljivostim obolelega in njegovemu zdravstvenemu stanju. »Problem je, ker mlajšim bolnikom le redko odobrijo zdraviliško zdravljenje, kjer bi imeli na voljo ustrezno rehabilitacijo. Zato je kot del vseživljenjske rehabilitacije resnično pomembno vključevanje v koronarne klube in tamkaj organizirano vadbo,« dodaja Jug.
Izjemna vloga
Za zdaj pa veliko stvari še vedno temelji na prostovoljstvu in altruizmu. Tako je na primer v »hiši srca«, ki so si jo člani ljubljanskega društva na Štepanjskem nabrežju lahko postavili po zaslugi dobrega gospodarjenja s tako rekoč edinim virom prihodkov, članarino, na oglasni deski izobešena tudi zahvala 52 prostovoljcem – ti so lani brezplačno opravili 3060 ur dela, sicer ovrednotenega na 28.400 evrov.
