Bolniki umirajo, ker nimajo fizioterapije

Med ljudmi zrelih let je malo takšnih, ki še niso potrebovali pomoči fizioterapevtov. O vlogi Združenja fizioterapevtov Slovenije s predsednico Gabrijelo Starc.

pon, 09.04.2018, 10:00


Na pogovor v ljubljansko Kavarno Union je 67-letna Gabrijela Starc, predsednica Združenja fizioterapevtov Slovenije, pribrzela s kolesom in značilnim toplim nasmehom. Čeprav je bila povod za pogovor nedavna konferenca o regulaciji poklica fizioterapevt in o kakovosti fizioterapevtskih storitev, se je kmalu pokazalo, da ni nič manj zanimiva ona sama. Po zgodnji upokojitvi zaradi nege hudo bolne mame se je posvetila neplačanemu delu v združenju, ker je, kot pravi, v slovenski fizioterapiji veliko stvari, ki jih je treba urediti. V dobro fizioterapevtov in množice tistih, ki potrebujejo njihove storitve.

Koga vse zastopa vaše združenje in koliko vas je?

Smo edino strokovno združenje fizioterapevtov. Pred dvema letoma sem zelo težko začela delati, saj smo bili sprti zaradi društva in zbornice, ki sta prej povezovala fizioterapevte. Problem smo rešili na sodišču. Združenje smo ustanovili takoj, ko je minister Gantar odvzel javna pooblastila zbornici, ki se je predstavljala za legitimnega predstavnika večine fizioterapevtov. Zdaj nas je okrog 750, od tega je približno 20 upokojencev in kakšnih 80 študentov. Načeloma v svoje vrste sprejmemo vsakega fizioterapevta oziroma tistega, ki je še na poti do diplome. Vsem ponujamo veliko dodatnega izobraževanja, lani smo imeli okoli 47 tovrstnih dogodkov.

Kaj si najbolj želite spremeniti v fizioterapiji?

Radi bi dosegli predvsem to, da bi v našem zdravstvu zaposlovali več fizioterapevtov in da bi tudi pri nas lahko šli pacienti na pregled neposredno k fizioterapevtu, da ne bi bila več potrebna napotnica družinskega zdravnika. Podobno kot velja za ginekologa ali psihologa. To je za zdaj možno samo pri fizioterapevtih z zasebno prakso, ki jih je v Sloveniji okrog 180. V tujini se je preskakovanje napotnic že pokazalo za izjemno koristno. Lahko bi privarčevali veliko denarja. Žal na ministrstvu za zdravje nimamo sogovornikov.

Kako pa ste se v združenju odzvali na to, da so v zadnjem desetletju študij fizioterapije uvedli v različnih izobraževalnih institucijah? Ali to vsem zagotavlja ustrezno kakovost?

V sebi ima empatijo do starih in bolnih. Foto Tomi Lombar/Delo

V nasprotju z drugimi republikami nekdanje države nikoli ni potekalo na srednješolski ravni, temveč najprej na višji, nato na visoki in zadnja leta tudi na magistrski stopnji. Že ko sem se jaz vpisovala, je bil to elitni študij. Za vpis, ki je bil vsaki dve leti, si moral opraviti sprejemne izpite. Moj študij je bil višješolski, trajal je dve leti, na koncu je bila praktična diploma na ortopedski kliniki, opraviti smo morali še pet diplomskih izpitov. Naši predavatelji so bili večinoma zdravniki iz ortopedske klinike. O kakovosti ljubljanske šole priča tudi to, da so se v Jugoslaviji tu izobraževali mnogi, ki so potem učili fizioterapijo v drugih republikah. Ni težko uganiti, zakaj si marsikje želijo študij fizioterapije. Ta je vedno veljal za elitni študij. Spomnim se, da smo imeli na sedanji zdravstveni fakulteti v Ljubljani, ko je bila to edina šola v državi, tudi po 400 kandidatov za 60 vpisnih mest. To so nekateri dojeli kot dobro tržno nišo za zaslužek. Prva zasebna šola, ki se je tega lotila, je mariborska Alma mater, ki vpisuje več kot sto študentov fizioterapije na leto. Nato se je odprla še fizioterapevtika v Laškem, po napovedi bodo sledile še druge šole. Na Jesenicah in v Novem mestu. Nakvis, nacionalna agencija za kakovost visokega šolstva, ima zelo ohlapne kriterije za odpiranje visokošolskega strokovnega študija. Na šolah lahko bodoče fizioterapevte učijo fizioterapevti z desetimi leti izkušenj in magisterijem. Čeprav se razmere počasi izboljšujejo, je na tem področju pri nas še vedno veliko zmede. Nekateri fizioterapevte še vedno zamenjujejo z maserji. Zame so bile vedno pomembne kompetence, želela sem si in si še želim, da bi imeli dovolj odličnih fizioterapevtov. A nič ne pomaga to, da naše združenje še ni odobrilo nobenega od novih študijev fizioterapevtov. Oni s soglasjem agencije lepo delujejo naprej in nas ne upoštevajo.


Ali bo to, kje se kak fizioterapevt šola, vplivalo na njegovo poklicno pot?

Mislim, da ne bo, saj študenti niso krivi. To mora razjasniti stroka. Dejstvo je, da nam res primanjkuje fizioterapevtov, v EU smo v zadnji tretjini po njihovem številu na število prebivalcev. Vseh skupaj nas je kot družinskih zdravnikov od 1200 do 1300. Ob tem se naše prebivalstvo naglo stara in bi nujno potrebovali še več fizioterapevtov. Potrebovali bi patronažno fizioterapijo, ki bi pomagala bolnikom po operacijah ali možganski kapi. Čas bolnišničnega zdravljenja se krajša, po njem pa zanje ni ustrezno poskrbljeno. Posledice izostanka rehabilitacije s pomočjo fizioterapije so lahko zelo hude. Embolije, pljučnice, preležanine ... Prav zaradi tega, da bi to preprečili, se je razvila fizioterapija. Zdaj pa bolniki umirajo, ker nimajo fizioterapije.

Izhajate iz starodavne, ugledne in premožne ljubljanske trgovske družine. Kako vas je to zaznamovalo?

Zelo. Dala sem izdelati družinsko drevo in ugotovila, da je bila očetova družina Jerančič v Ljubljani več kot 300 let. Bili so tesarji, ukvarjali so se z gradbeništvom, med prvo in drugo svetovno vojno so Ljubljano oskrbovali s premogom. V 19. stoletju so živeli na Osojni poti na grajskem griču, imeli so gostilno in balinišče. Moj praded je naredil verjetno prvo ljubljansko igrišče za otroke, ki je še danes tam. Ko sem se rodila, je bil moj oče star 45 let, mati pa je imela 29 let in je, ko je zanosila z mano, končala kariero balerine v ljubljanski operi. Čeprav je bil trgovec, je oče naredil klasično gimnazijo in glasbeno šolo, igral je klavir in tekoče govoril tri jezike. Pred drugo svetovno vojno je imel trgovino tudi v Trstu. Po vojni je družina izgubila večino imetja in to je verjetno prispevalo k smrti mojega dedka po očetu, ki mu je kmalu, še ne 60 let star, sledil moj oče. Očeta, ki je imel raka, sem negovala stara komaj 15 let. Tri mesece pred njegovo smrtjo nisem hodila v šolo ...


Prvega otroka ste rodili še kot gimnazijka. To verjetno ni bila preprosta izkušnja.

V šoli nisem bila odličnjakinja, vedno sem bila prav dobra brez večjega vložka, učne snovi sem se hitro naučila, nisem izstopala in tako sem imela čas za tisto, kar sem rada delala. Kljub temu sem bila vedno ambiciozna, vpisala sem se na bežigrajsko gimnazijo, ki je že takrat veljala za matematično, in matematika mi je šla dobro. Naredila sem sprejemne izpite in prvi letnik kar dobro zastavila. Potem pa sem se zaljubila v svojega bodočega moža, po glavi so mi šli samo še plesi, lepe obleke, začela sem drsati, povsod me je bilo polno. Pred zadnjim letnikom gimnazije sem zanosila. Ker sem bila edinka in sama z mamo, se mi je zdela misel, da po splavu ne bi več mogla imeti otrok, grozna. Zato sem otroka obdržala in se ga zelo veselila. Ko sva se poročila, je bil mož v drugem letniku medicine. Po porodu, rodila sem v četrtem letniku gimnazije, sem najprej delala kot tajnica, nato pa sem vpisala študij fizioterapije.

Bi se za ta študij odločili, tudi če ne bi postali mamica?

To je bil moderen in dokaj nov zdravstveni poklic in zdel se mi je zelo primeren za mojo naravo. Tudi danes bi se tako odločila. Verjetno imam v sebi neko empatijo do starih in bolnih. V zadnjem letniku študija sem rodila drugo hčerko. Moja prva služba je bila v porodnišnici, nato sem se zaposlila na višji zdravstveni šoli. Deset let sem kot inštruktorica spremljala študente fizioterapije na ortopedski kliniki. Pozneje sem zaradi habilitacije končala še fakulteto za organizacijske vede, smer zdravstvo in znanstveni magisterij iz kineziologije na fakulteti za šport. Terapevtska gimnastika me je od nekdaj zanimala, saj je gibanje ključno v fizioterapiji. Verjamem, da bi morali fizioterapevti veliko več delati v preventivi, v preprečevanju obolenj.

Povedali so mi, da še vedno vodite skupine, ki z gibanjem odganjajo bolezni. Na pogovor ste se pripeljali s kolesom. S čim še skrbite za zdravo življenje?

Ko sem se upokojila, sem prodala avto in se pretežno vozim s kolesom, le če res močno dežuje, vzamem možev avto. V gimnaziji in tja do 30. leta sem se ukvarjala s plesom pri znani učiteljici sodobnega plesa Živi Kraigher. Nato sem se navdušila nad jogo in začela obiskovati ure pri profesorici športne vzgoje Nikolaji Žitnik. To je bila edina joga v Ljubljani; ko je umrla pri 93 letih, sem jaz prevzela vodenje dveh njenih skupin in ju poučujem še danes. Imam srečo, da je moj sedanji mož, od prvega sem se ločila, športnik v pravem pomenu besede. Bil je ljubljanski seniorski prvak v maratonu. Zadnjih deset let veliko hodiva v hribe, aerobna vadba je bila vedno moja šibka točka, se pa izboljšujem kljub letom. Poleti tudi tečem, moja norma je tek okrog Blejskega jezera. Veliko plavam, še vedno smučam, tečem na smučeh, občasno drsam z vnuki. Pred štirimi leti sem začela vadbo taj čija, ki ga jemljem kot naložbo za starost, ko drugega ne bom zmogla. Je dober trening za možgane in se ga da izvajati v lažjih različicah. Že 32 let vodim kondicijsko vadbo za danes starejše ženske, ko smo začele, smo bile še mlade.

Je kdaj prepozno za začetek preventivne vadbe?

Nikoli ni čisto prepozno, je pa dobro začeti nekje do 45. leta. A pozitivne spremembe bodo vedno, ob vsaki redni vadbi.

Dejstvo je, da v tem tempu življenja vse več ljudi najde čas zase šele po upokojitvi. Takrat so se tudi že nakopičile težave, ki jih lahko olajša ali odpravi fizioterapija. Se nam obeta tudi kakšna gerontološka specializacija fizioterapevtov?

Slovenija je premajhna, da bi se komu izplačalo izobraževati takšne specialiste. Res pa je, da imamo v domovih za starejše okrog 120 fizioterapevtov. Te bi bilo dobro dodatno izobraziti. Mi že imamo veliko podiplomskega izobraževanja, tudi v sklopu ZFS, imamo komisijo za stalni poklicni nadzor, toda tega je vsekakor premalo. Vsekakor pa s tem še ne moremo popraviti zgrešenih kadrovskih normativov v domovih za starejše, ki predpisujejo enega fizioterapevta na več sto oskrbovancev.

Boste ostali edina fizioterapevtka v družini ali bo vaše delo nadaljeval kdo od vaših potomcev?

V družini bom, kot kaže, edina fizioterapevtka. Moja starejša hčerka je imela to željo, pa se ni vpisala, ker ni hotela, da bi jo primerjali z menoj ali da bi imela kakšne privilegije na šoli. Končala je tekstilno fakulteto, ukvarja pa se s slušno in govorno prizadetimi otroki. Neizmerno uživa v poklicu, otroci jo imajo radi, tudi zato, ker je uvedla gledališko terapijo in številne interaktivne mednarodno priznane igrice za njih, ob katerih se lahko izražajo in zabavajo. Druga hčerka je omahovala med medicino in arhitekturo. Jaz, ki sem poznala njeno naravo, sem ji svetovala drugo in za to se mi večkrat zahvali. Ima svoj biro in je uveljavljena arhitektka. Moja starejša vnukinja Valentina je končala magisterij na pravni fakulteti. Včasih reče: »Babi, ti imaš tako lep poklic, jaz pa prebiram samo te zakone.« Prizna tudi, da ni prav ročno spretna, kar je za fizioterapevta pogoj. Petnajstletni vnuk Nil se vpisuje v športni razred bežigrajske gimnazije, je odličnjak in že mladi državni reprezentant v košarki. Najmlajša vnukinja Lana Brina je v sedmem razredu osnovne šole in ima vedno nove ideje o tem, kaj bo postala.

Prijavi sovražni govor