Čemaž ali podlesek: življenje ali smrt

Če divje rastline nabiramo v naravi, in treba jih je nabirati pazljivo, moramo upoštevati dvoje: treba jih je poznati.

tor, 10.04.2018, 08:00

Značilen pomladanski prizor: postava, ki se sklanja nad zemljo, košara, nož in po možnosti pes, ki skače okoli. Ljudje po dolgi zimi komaj čakajo, da se na travnikih in v svetlih gozdovih med suho travo in listjem pokažejo zeleni listi. Regrat in čemaž sta najbolj iskana divjaka. Prvi ne prinaša nobenih nevarnosti, drugi zaradi možnih zamenjav veliko. Kaj je treba vedeti, ko se odpravimo po čemaž?

Najprej: kakšna natančno je rastlina videti v naravi. To najlaže ugotovimo tako, da nam jo nekdo, ki mu zaupamo, da zares ve, pokaže. Če ne doma, mogoče v šoli. Če v šoli pri biologiji zmanjka časa, da bi otrokom pokazali, po čem se najpomembnejše užitne divje rastline razlikujejo od na videz podobnih, ki morda niso niti v sorodu, a so lahko zaradi zamenjave nevarne za zdravje, nekatere pa lahko celo v majhnih količinah povzročijo smrt, potem se je treba odpraviti v knjigarno, knjižnico in – ne samo zaradi čemaža – v botanični vrt, kjer si lahko na majhnem prostoru v kratkem času ogledamo več različnih vrst tistih, ki so prijazne do človekovega zdravja, in tistih, ki so malo manj ali sploh ne.

Nabiranje rastlin, ki samoniklo rastejo v naravi, je staro kot človeški rod. Tisočletja so naši predniki s preizkušanjem ugotavljali, kaj je užitno in koristno in kaj ne, znanje pa uspešno prenašali na potomce. Zadnje stoletje je odpihnilo večino tega znanja. Vzrokov je več. Eden je skokovit razvoj farmacije. Penicilin, ki je nadomestil tisočletno tradicijo domačega zdravljenja bakterijskih okužb, je iz antibiotične snovi penicilina iz glive Penicillium chrysogenum šele leta 1928 izoliral škotski biolog in farmakolog Alexander Fleming. Vojne vihre in obnova so popolnoma spremenile svet; znanost je povozila stare vraže in tudi staro védenje. Tisočetna veriga prenašanja starih izkušenj se je pretrgala.

Toda zavedanje, da je človek del narave in da je v naravi veliko odgovorov na stiske sodobnega življenja, zadnja leta vse več ljudi spreminja v nabiralce divjih rastlin, kar je večinoma koristno, že zato, ker pohajkovanje v naravi najbrž laže odpravi stres kot sintetična zdravila, a nabiralništvo, pozabljena veščina, ki zahteva potrpežljivost in pozornost, skriva tudi nevarne pasti.

Čemaž: listi izraščajo iz čebulice posamično, vsak na svojem steblu. Foto: Mavric Pivk/Delo

Divji česen, gozdni česen, kačji lek

To so samo tri ljudska imena za čemaž. V literaturi izbrskamo, da je večletna čebulnica. To pomeni, da raste iz čebulice, malo večje od čebulčka raznih vrst čebule, ki jo prav v tem času sadimo po njivah in vrtovih. Spomladi, ko se sneg stopi in sonce ogreje tla, se iz čebulice pokažejo posamični svetlo zeleni, skoraj prosojni, svilnato mehki listi s komaj vidnimi vzporednimi žilami.

Vsako rastlino, ki jo nameravamo pojesti, moramo prej poduhati. Odvraten vonj je ponavadi zanesljiv znak, da se je varneje obrniti praznih rok. Rastline vsebujejo veliko različnih snovi, aromatične pa oddajajo prepoznaven vonj, vendar moramo list zmečkati. Če list čemaža zmencamo med prsti, ne moremo zgrešiti vonja po česnu. To je eden najpomembnejših prepoznavnih znakov te vedno bolj priljubljene divje zeli.

Podlesek, ki (ne) cveti samo jeseni

Rastlina, ki je v zadnjem desetletju pri nas zahtevala že štiri smrtne žrtve, več deset ljudi pa so smrti rešili v ljubljanskem kliničnem centru, je jesenski podlesek, ki so ga spomladanski nabiralci čemaža zamenjali. Botanik dr. Jože Bavcon, ki je med drugim s soavtorico Heleno Smolej napisal knjižico o žafranih – marsikdo jih mimogrede zamenja z jesenskim podleskom – ve o podlesku veliko.

»Velikokrat mu kdo reče kar jesenski žafran. Ne samo pri nas, tudi Angleži ga velikokrat imenujejo tako. Na hiter pogled je res podoben žafranu, čeprav sta rastlini le v daljnem sorodstvu in ne v bližnjem, kot je to videti. Jesenski podlesek (Colchicum autumnale L.) iz družine podleskovk (Colchicaceae) je bolj soroden s čebulo, česnom ali pa z lilijo kot pa z žafrani, ki spadajo med perunikovke (Iridaceae). Upoštevanje podobnosti, v tem primeru celo sorodnosti, je lahko življenjsko usodno.«

Če hočemo neko rastlino res dobro poznati, ni dovolj, da vemo samo, kako cveti. Barva in celo oblika cveta sta lahko zelo zavajajoči.


»Za običajnega opazovalca je to vse eno in isto, kajti na prvi pogled sta cvet žafrana in cvet jesenskega podleska povsem enaka. Toda če si ju pogledamo od bliže, je zgodbica drugačna. Žafrani imajo v cvetu tri prašnike, podlesek pa šest. Listi žafranov so ozki, skoraj travasti in z belimi črtami spodaj. Listi podleska so široki in se razvijejo šele spomladi. Žafranov gomolj je sploščen, okrogel, simetričen, gomolj jesenskega podleska pa je bolj podolgovat, večji in asimetričen. Običajno je globlje v zemlji kot žafranov.«

Rastline, ki jih nabiramo za dodatek hrani, kot začimbe – čemaž lahko nadomesti česen, zato je že nekaj listov dovolj, da začini solato ali skutni namaz – moramo opazovati od takrat, ko prikukajo iz zemlje, do takrat, ko izginejo. Šele ko jih znamo primerjati s podobnimi rastlinami, smo lahko gotovi, da je nabiranje in uživanje varno. Posebno če rastlino nabiramo za solate, pesto, zelenjavne juhe ali dušeno zelenjavo. Zamenjave so v večjih količinah lahko usodne. Že če zamenjamo samo liste ene ali dveh rastlin jesenskega podleska, je lahko izid tragičen, kot piše Jože Bavcon tudi v knjigi Naše rastline.

»Največja razlika je v tem, da je jesenski podlesek zelo strupen, smrtno nevaren, če ga zaužijemo. V njem je namreč alkaloid kolhicin. Ta strupena snov pa ima tudi nekaj dobrih lastnosti, ki jih izkoriščajo pri žlahtnjenju rastlin. Kot mitotski strup vpliva na to, da ne prihaja do delitev celic, ampak samo do podvajanja dednega zapisa kromosomov. Banane, ki jih jemo, so triploidi, veliko sort raznih kulturnih rastlin je poliploidov. Velikokrat imajo poliploidi izboljšane lastnosti, kot so recimo donos, več listne mase, več uporabnega hranilnega tkiva. Vseh vrst podleskov je kar okoli petdeset. Nam znana vrsta – in edina pri nas – raste v južni Evropi, na zahodu sega v Španijo in na Portugalsko, na vzhodu pa v Rusijo.«

Jesenski podlesek: listi ovijajo drug drugega. Foto: Mavric Pivk/Delo

Vodja botaničnega vrta v Ljubljani dr. Jože Bavcon o usodnih zamenjavah:

»Res je tragično. Že Carl Linné je v letih okrog 1750 zapisal, da se iz knjig rastlin ne da naučiti, da je treba iti v naravo in rastline videti. Danes ni več tako. Pouk biologije ne temelji več na tem, ampak vsebuje preveč podrobnosti in snov je pretežka - o okolju, ki nas obdaja, pa nič ne vemo. Druga težava je, da vsi pišejo o uporabi rastlin in njihovi zdravilnosti, pa se z rastlinami poklicno ne ukvarjajo, da bi vedeli, kje in kaj se lahko zgodi, ko neuki ljudje potem to vzamejo za sveto. Na vrhuncu vseh civilizacij je cvetelo šarlatanstvo, in danes smo temu še kako priča. Ljudje pa verjamejo. Zato bi bilo treba nazaj k naravi in celovitemu pogledu na svet, pa se to ne bi dogajalo.«
Botanik Jože Bavcon, avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov o rastlinah, pisec več knjig v slovenščini in angleščini in prekaljen fotograf, ki zelo dobro ve, kako je treba fotografirati rastlino v vseh fazah rasti, da bi lahko tudi manj vešče oko koristno odkrivalo pomembne razlike med navidez podobnimi rastlinami, je o posebnosti letošnje pomladi povedal nekaj pomembnih podrobnosti in koristnih napotkov za nabiralce divjih rastlin.

Jože Bavcon. Foto: osebni arhiv

Podlesek je vzniknil hitro

»Letos je še večja nevarnost, ker se je zaradi pozne zime z veliko snega podlesek prej razvil kot čemaž. V milih zimah, kakršna je bila letos do začetka februarja, in kadar je veliko moče, podlesek zelo hitro razvije listje, ker ima veliko zaloge v gomolju. Čemaž pa je počasnejši, ker ima genetsko zapisano, kdaj se začne njegov razvoj, ko se otopli po odcvetanju zvončkov.

Sneg je podlesek samo pokril, zelenina listov je preživela, čemaž pa se je šele zdaj začel prebijati na plano. Druga stvar, ki jo je treba povedati, pa je, da rastlin v naravi ne žanjemo, nabiramo posamične; tudi za mlade prašičke smo nekoč tako nabirali rastline, da ni bilo med koristnimi vmes kaj strupenega, ker so ravno tako občutljivi. To, kar vidim v naravi zdaj, je pohlep; na veliko se trga ali žanje ali reže z nožem in vali v vreče. To je lahko usodno. Navsezadnje so bili botanični vrtovi ustanovljeni za to, da bi ljudje rastline prepoznali - užitne in strupene. Nekoč so vsi zdravniki in farmacevti morali delati izpite iz poznavanja rastlin v botaničnih vrtovih. Botanika kot veda je mlajša in se je razvila kasneje.«

Podlesek je najbolj smrtonosna, a ne edina strupena rastlina, s katero so ljudje že zamenjali čemaž. Druge so še: šmarnica, bela čmerika in pegasti kačnik.

Prijavi sovražni govor