Tiskane izdaje
Smo ljudje res leni, nezainteresirani in vezani na užitke? So naše želje po boljšem počutju le klišeji, s katerimi tolažimo sami sebe, medtem ko krmarimo od ene pregrehe do druge? Dr. Papuga je svoje znanje klasične in tradicionalne kitajske medicine črpal v Evropi in na drugi strani sveta, na Kitajskem. V izgovore ne verjame, a o naravnih metodah zdravljenja rad svetuje tistim, ki dela ne jemljejo zlahka. Živi in dela v Komendi.
Pred kratkim ste predavali o boleznih neznanega vzroka v teorijah tradicionalne kitajske medicine (TDK). Katere sodijo v to skupino?
Sem lahko prištejemo kar 80 odstotkov bolezni sodobnosti, degenerativne in revmatoidne bolezni, visok krvni tlak, astmo in množico bolezni krvotvornih celic in številne druge. Nastale naj bi zaradi genske nagnjenosti in vplivov okolja ter neustreznega življenjskega sloga, a za vse drži, da izvor ni točno znan. Sem ne sodijo poškodbe, kužne bolezni in odkloni presnove, ki temeljijo na jasno opredeljenih encimskih hibah. To je danes pravzaprav osrednji problem, da za večino bolezni, ki jih zdravimo, tudi depresijo na primer, ne poznamo vzroka. To je nekakšna prispodoba tihe neskončnosti in naše omejenosti v njej.
Težave pri medicinskem razumevanju bolezni vodijo tudi v zaplete pri zdravljenju.
Ne bi rekel, da je to le težava medicine, to je problem človeštva, naše civilizacije, če želite. Z množico sprememb smo, čez vplive in interakcije z naravo, sebe izobčili iz njenega naravnega krogotoka, seveda so nastale druge težave. Stari Kitajci so poznali rek, da stara zdravila ne pozdravijo novih bolezni. Sistemi zdravljenja, ki so nekoč veljali, so danes dejansko prešibki in nezadostni, zato potrebujejo integracijo znanja in nove uskladitve. To so vse postopki, pri katerih je človek na večni preizkušnji.
Ali na pogostost bolezni vpliva tudi daljše življenje?
Počasi se tudi v svetovnih razmerah prilagaja definicija zdravja, ki ne označuje le dolge življenjske dobe, temveč čas, preživet brez bolezni. Mi smo seveda dosegli visoko raven pomožnega orodja in zdravil, s katerimi dejansko lahko zagotovimo posamezniku daljše življenje, a hkrati tudi daljše trpljenje. V zadnjem času se veliko govori o evtanaziji, seveda rešitev ni v tem, temveč v drugačnem razumevanju vzrokov za trpljenje. Vsaka degeneracija je posledica skupka naših napak. Če bi telo pametneje vzdrževali in z njim bolje ravnali, bi bili bolj zdravi, pokončni in zadovoljni. Bi pa verjetno imeli manj dobrin kot zdaj.
Je bolj smiselno, da sile usmerjamo v strog jedilnik hranjenja in gibanja, ali je pomembnejša skrb za notranje zadovoljstvo?
Bom odgovoril z vprašanjem. Kaj se vam zdi bolje, biti zunaj na mrazu dobro oblečen ali sedeti notri pri ognju zmerno oblečen? Preprosto ne morete ločiti človeka na hrano in vedenje. Človek je človek, če je gurman, bo dobil ogromno hormonov sreče v času, ko se prenažira, a čez deset let bo sledila sladkorna bolezen. Vsa zgodba naše modrosti je v tem, da pravočasno ukrepamo na ravni zlate sredine.
Kaj bi torej svetovali mlajši odrasli osebi, ki živi v mestu in ima prilagodljiv urnik dela?
Vsekakor je na prvem mestu zadovoljstvo s tem, kar počne. To je ključna stvar, saj zaradi tega ne bo destruktivna, se torej prenajedala s sladicami, jemala poživil in podobno. Seveda je pomembno, da se vsaj eno uro na dan giba in ima vsaj dva sveža obroka, lahko je to kombinacija sadnih ali zelenjavnih sokov in skleda solate na dan. Ključno je, da prilagodi vnos hrane dejanskim potrebam in aktivnostim. To bi bili nekakšni temelji.
Kaj pa na primer gospa po 50. letu starosti, ki živi v vaškem okolju, ima točno določen delavnik, skrbi za družino in uživa domačo hrano.
Vsekakor je najbolj pomembno, da se naspi, to zelo pomaga, da bo vse zmogla! Enako kot pri prejšnjem primeru je zelo pomembno, da gospa v vseh teh opravilih uživa. Najti mora ravnotežje med delom in počitkom, pri takšnih osebah je najbolj nevarno, da se prepustijo željam drugih in se uničijo s tem, da strežejo svoji okolici. Za bolj natančna navodila bi seveda potrebovali podatke o telesni zgradbi teh ljudi, tukaj se zelo razlikujemo. Trebuhač in suhec imata drugačne potrebe, nekateri potrebujejo več počitka kot drugi, ljudje drobne postave hitreje izgubljajo mišično maso. To, kar jaz pišem v navodilih, torej jedilnik iz sezonskih živil, sadja in zelenjave, velja za ves svet, a obstaja še kopica parametrov, ki štejejo. Ključ je v iskanju in zadovoljevanju temeljnih naravnih potreb telesa, od hranjenja, pitja, spanja do socialne stvarnosti in okolja, v katerem živimo. Bistvo je v ravnovesju vseh elementov preživetja.
V sodobnem svetu se, zlasti mladim, dogaja, da morajo utišati lastne potrebe, saj več počitka niža konkurenčnost.
To je vprašanje umskih zmogljivosti. Ne more vsak umsko garati deset ur in na koncu dneva obiskati še kinopredstave. Zavest je tisti prostor, kjer se človek z zavedanjem in samospoznanjem uči postati in ostati zdrav. Imamo omejitve, dokler ohranimo ravnotežje želja in zmogljivosti, lahko v življenju shajamo. Za vse vidike zdravja, ki jih omenjava, potrebujete neoporečno hrano, pravilno pripravljeno in začinjeno glede na trenutno stanje telesa, in veliko gibanja. Šele z uravnavanjem življenjskega sloga spodbujamo harmonijo in ravnovesje. Če nimate zavedanja o lastnem telesu, lahko drvite v bolezen brez ene same bolečine, nato pa težava kar naenkrat izbruhne. To so ti degenerativni procesi, o katerih govorim, bistvo vseh je nekakšna odsotnost zavedanja.
Večji problem kot nezdrav življenjski slog je torej odsotnost zavedanja, morda ravno ta prispeva k toliko neuspelim poskusom sprememb življenjskih navad?
Ljudje želijo in ponujajo instant rešitve, a postaviti temelje zdravja pomeni zavedati se, kaj zdravje sploh je. Ponudba je pestra, ob kakovostnem ravnanju se najde tudi kaj koristnega, a je vseeno preveč zavajajočih obljub. Kako si vi predstavljate zdravje, je to le odsotnost bolečine ali stanje ustvarjalnosti, veselja in krepkega počutja? Odsotnost bolezni je zelo naivna pot, lahko ste po peti uri popoldne popolnoma brez energije, pa vam nihče ne postavi pametne diagnoze. Nekateri predlagajo psihiatra, drugi potovanje, tretji popivanje, vsak ima svojo idejo, a je tudi tukaj problem v vzročnosti. Če vi ne vidite vzroka svojih težav, se blago rečeno ne zavedate svojega stanja, nimate idejne zasnove in ambicij. Če se človek ne zaveda samega sebe, česa se sploh zaveda? Nogometne tekme ali česa?
Kako bi nekomu, ki tega znanja še nima, najlaže opisali občutek samozavedanja?
Če povem čisto preprosto, to občutimo v trenutku, ko se telo fizično popolnoma umiri, začne se globoko in tiho dihanje, nobena misel ne uide proč od vdiha in izdiha, vsak del telesa se pri vdihu polni z zrakom, ob tem doživljamo popolno sproščenost. Telo postane pretočno za vitalno energijo, ki nastaja ob združitvi energije iz hrane in zraka ter kroži po vsem telesu. Pljuča so po kitajski teoriji osrednji usmernik te energije po telesu. Takrat smo psihično mirni, sproščeni in veseli. To je prvinska izkušnja skladnosti v nas, ki jo lahko doživi vsak dojenček po tem, ko ga mati podoji in povije v suhe plenice.
Za tradicionalno kitajsko medicino (TDK) in za vaš osebni pristop k zdravljenju je značilna izredna celovitost.
Če si privoščim neolikanost, ima tudi TDK izredno velike luknje. Daleč od tega, da bi se medicina začela in končala le pri TDK, to je pomota. Ta starodavna znanost o zdravju ima ogromne potenciale za preventivo in ohranjanje zdravja, in to je žal tisti del, ki je danes najmanj izkoriščen. Vseeno, čedalje več ljudi izvaja razne kitajske vaje, bere o vitalni energiji in o tem, kako jo ohranjati, pije zdravilne čaje namesto kave in alkohola. To so vse elementi, ki lahko v nekem obdobju in zaporedju pomagajo človeku, da ohrani ustrezno količino zdravja in vitalnosti, ki mu po naravi pripada. Če pa se vi rodite z dedno boleznijo, ki je TKM ne more ozdraviti, je usmerjanje upanja v TKM lahko le izguba dragocenega časa. Po svetu je več tisoč bolnišnic, kjer združujejo znanstveno in kitajsko medicino, nekatere so komercialne, za bogate turiste, druge pa tiste prave. Tudi znanje na univerzah na Kitajskem se hibridizira že 50 let, dojeli so, kje imajo svoje meje, zato tudi pazijo, da ukrepajo na ravni svojih kompetenc in se ne prebijajo v nekoristna in nevarna območja delovanja.
Zakaj se po vašem mnenju znanstveno in s tehnologijo podprto življenje tako strogo ločuje od naravnega bivanja? Je res potrebna izbira ali bi lahko imeli oboje?
Zagotovo je znanost v našem življenju nujna za preživetje, predvsem zato, ker smo zabredli tako daleč v težave, da se jih ne moremo znebiti brez novih znanstvenih rešitev. Vseeno možje s Kavkaza lahko preživijo 120 let brez njih. Jaz imam potrebo, da z ničimer, o čemer govorim, ne zavajam ljudi. A takoj ko povem Janezu, da ne sme jesti krompirja in pozimi ne sme imeti spolnih odnosov več kot enkrat ali dvakrat tedensko, me bo poslal na luno ali še kam dlje. Tukaj se potem neha civilizacijski hibrid, Kitajcem so nekatere stvari samoumevne. Mi imamo danes vse možnosti, uživamo tropske sadeže pozimi in hrano iz Argentine ali Brazilije, vse smo tako prepletli, da na koncu niti ne vemo, kaj želimo. Dejstvo je, da so polnovredna žita, repa, zelje, jabolka in fižol pa suhe slive za preživetje dovolj. Ne bi vpletal znanosti v vsako področje, človeško življenje je dragoceno in vsaka znanost, ki pomaga človeku, da živi in preživi, je vredna čaščenja in spoštovanja, razvoja in investicij. Normalno, da imamo vedno mrhovinarje, ki pristavijo svoj lonček in prodajajo meglo. Vsi, ki prodajajo zdravila, ki ozdravijo vse vrste raka, so goljufi, da se razumemo. Takšne stvari v realnem svetu ne obstajajo, mi potrebujemo kritično in realno ovrednotenje svojih dosežkov. Ko se tega naučimo in začnemo živeti, smo blaženi, nismo škodoželjni, ves svet je tako podrejen skupnemu dobremu. Vmes pa je lahko množica takšnega in drugačnega spotikanja, ki ne nosi v sebi ničesar, le hiter zaslužek s čim manj dela.
Pravite, da bi morala biti vsaka znanost, ki se trudi za blaginjo človeka, spoštovana. Alternativni pristopi so vse prej kot spoštovani, nasprotno, tudi v medijih je zaznati veliko blatenja in zasmehovanja.
Veste, da ne bova grozno posploševala, znanost ni poceni. Znanstveni prijemi, ki jih ne podpirajo donatorji, težko napredujejo. Znanstveniki so torej prisiljeni raziskave usmerjati v področja, ki prinašajo denar, projekti, ki so denarno podprti, morajo dolgoročno prinesti dobiček. Dobrota je hitro sirota, ne morete pričakovati, da bo na tisoče znanstvenikov delalo za nekakšne ideale, če s svojim delom hiši, za katero delajo, ne prinesejo ničesar. To je logika našega sveta. Kar predstavljajte si, človek, ki želi hitre rešitve, je zanje tudi pripravljen plačati in tisti, ki jih ponuja, je enako pripravljen postaviti visoko ceno zanje. Oba imata nekaj časa dobiček, a ne vemo, koliko časa. Potuha nas nauči reda.
Napisali ste tudi študijo, v kateri ovrednotite položaj in perspektive nekonvencionalne medicine v Sloveniji in Evropi. Kako je torej pri nas?
Zelo preprosto je. Dokler ne bomo imeli analiziranega in široko zastavljenega vzajemnega sodelovanja in izobraževanja, nimamo povezane celote. Dodatno je v ospredju še problem, da to niti ni želja oglaševalcev in graditeljev zdravstvenega sistema, raje vidijo, da ostajamo na dveh bregovih. Sistem bi morali graditi na dejstvih. Če pridete k meni s kroničnim glavobolom in ta v treh tednih poneha, je to dejstvo, ne glede na to, ali je bil to učinek spremenjene prehrane ali placeba. To je velik prostor v Sloveniji, ki ni najbolj zapolnjen, ljudje se trudijo in si želijo pomagati, a mogoče še zmeraj premalokrat razmišljajo o tem, kaj lahko sami naredijo. Jaz to področje zapolnjujem z vseh zornih kotov, s prehrano, gibanjem in dihanjem, samomasažo in tako naprej.
In deluje?
Mislim, da so naši državljani premalo zagreti za trud za lastno zdravje. Vsi bi radi imeli koga, da reši probleme, ki nastanejo kot posledica užitkov. To ni težava, ki bi imela povezavo z znanostjo, temveč z zaležanim, lenim, nezainteresiranim, naveličanim in ekonomsko prenapetim posameznikom, ki računa, da bo s svojim imetjem do konca življenja udobno živel. To je drugačen človek, nekdo, ki se rojeva z digitalno tehnologijo. Ljudje imajo vse na dosegu roke, celotno navigacijo življenja lahko opravijo iz svojega domovanja. Ni večje iluzije od tega, a možnost obstaja. Če iščemo rešitve, se moramo dotakniti vrednot, kalčka naravnih dimenzij v posamezniku in skozi to priklicati posameznike, ki se začenjajo truditi za svoj blagor.
