Tiskane izdaje
Znanstveniki z Univerzitetnega kliničnega centra Radboud na Nizozemskem so objavili doslej največjo analizo o povezavi med možgani in osebami, ki trpijo zaradi hiperaktivnosti. Raziskavo so objavili v strokovni reviji The Lancet Psychiatry.
Raziskava je pokazala, da imajo ljudje z motnjo pomanjkanja pozornosti in motivacije (kratica ADHD) nekoliko manjše možgane. S tem, ko so odkrili strukturne razlike v možganih, ki naj bi kazale na njihov zapozneli razvoj, so zaključili, da gre pri motnji ADHD za možgansko okvaro, in ne le vedenjske težave.
V študiji je sodelovalo 1713 oseb s diagnozo ADHD in 1529 oseb brez tovrstnih težav, starih od štiri do 63 let. Meritve so pokazale, da imajo osebe z navedenimi težavami manjši možganski volumen, malo manjši − za nekaj odstotkov − pa je tudi pet posameznih možganskih področij (med njimi predel za čustvovanje) od analiziranih sedmih.
Motnjo so najpogosteje diagnosticirali pri otrocih, a kot so zapisali, se lahko simptomi nadaljujejo tudi v odrasli dobi.
»Želimo si, da bi raziskava presegla stigmo, da je ADHD le etiketa za problematične otroke oziroma da je vzrok zanjo slabo starševstvo,« je za tiskovno agencijo AFP dejala vodja raziskave Martine Hoogman. Dodala je, da so podobne razlike v velikosti možganov v preteklosti zaznali tudi pri drugih psihičnih motnjah, kot je težja oblika depresije.
Vzroki niso znani
Vzroki za tovrstno motnjo pozornosti niso znani, zato delijo strokovnjake. Študija iz leta 2016, ki so jo naredili na Tajskem na vzorcu 400.000 otrok, starih od štiri do 17 let, je pokazala, da se lahko ADHD pojasni že s tem, koliko je otrok star: mlajši otroci, ki obiskujejo šolo, so bolj nezreli od starejših, zato je razumljivo, da lahko pri njih hitreje obravnavamo simptome ADHD.
Nekateri strokovnjaki menijo, da se vzrok za motnjo pozornosti skriva tudi v zdravilu ritalin, ki je stimulans in ga pogosto predpišejo otrokom z navedenimi težavami. Z raziskavo, ki je bila te dni objavljena v reviji The Lancet, so to sicer ovrgli, saj da razlik v velikosti možganov med tistimi, ki se z ritalinom zdravijo, in tistimi, ki se ne − ni. Torej, da razlike v možganih niso povezane s psihoanaleptiki.
V ZDA otrokom ADHD pogosto diagnosticirajo. Kot piše AFP, je to najpogostejša motnja med otroki, starimi med pet in 17 let. Leta 2011 so jo diagnosticirali pri 12 odstotkih populacije (5,8 milijona otrok), njena razširjenost pa se je od leta 2003 do 2011 povišala za 43 odstotkov.
Poraba zdravil za lajšanje motnje pozornosti s hiperaktivnostjo v Sloveniji raste, a manj kot v zahodni Evropi.
Preberite tudi:
Zakaj je danes več sindroma ADHD? Marija Anderluh pravi, da ima približno polovica otrok s to motnjo tudi starše z enakimi težavami. Dednost je namreč velik faktor pri hiperkinetični motnji. Poleg tega sodobne družine ne prispevajo k temu, da bi otrok razvijal in krepil sposobnost koncentracije in zbranega dela. »Tudi elektronski mediji tem otrokom ne delajo nič dobrega, spodbujajo tukaj in zdaj, hitro nagrajevanje vseh aktivnosti. Igrice imajo zelo domišljene sisteme hitrega nagrajevanja. Učitelji za otrokovo pozornost konkurirajo s tovrstnimi stimuli in veliko težje pridobijo pozornost za neko učno delo, ki je na kratki rok morda dolgočasno in zahteva zbranost, potrpljenje,« opozarja Marija Anderluh. Pravi, da je vsak otrok razigran, neučakan, hitro menjuje aktivnosti, a mora v procesu vzgoje in odraščanja te stvari modificirati. »Dveminutna pozornost pri predšolskem otroku mora v šolskem obdobju prerasti v dolgotrajnejšo. Naučiti se mora obvladovati čustvene impulze.« Psihiatrinja pravi, da je zaradi vseh zunanjih dejavnikov in čedalje manjših interakcij s starši vse manj možnosti, da bi otrok zgradil to, kar mora v določenem obdobju zgraditi za zdravo prihodnost. (P. K.)
* »Hiperaktivnost (ADHD) ni bolezen«
