Tiskane izdaje
Andrej Gadžijev je specialist travmatologije, 20-odstotno zaposlen na kliničnem oddelku za travmatologijo UKC Ljubljana in 80-odstotno v republiškem zavodu Slovenija transplant (ST), ki ima sedež v glavni stavbi te največje zdravstvene ustanove pri nas. V ST dela kot pomočnik direktorice za strokovno-medicinske zadeve, pristojen pa je tudi za donorski program, kjer izzivov ne manjka.
Transplantacijska dejavnost v sebi skriva zelo širok, za nepoznavalca težko predstavljiv nabor dejavnosti, nujnih že pred začetkom tovrstnega zdravljenja, seveda pa tudi med njim in po njem. Z odstranitvijo opešanega, nedelujočega organa in z vstavitvijo »novega«, zdravega transplantacijski tim skoraj vedno, tako rekoč v zadnjem trenutku, obolelega ne le ohrani pri življenju, ampak bistveno pripomore k izboljšanju kakovosti njegovega življenja.
Čakajoč na novo življenje
Da to kolesje teče čim bolj nemoteno, morajo kliniki med drugim poskrbeti z razvrstitvijo pacientov, pri katerih je transplantacija edina možnost (o)zdravljenja, na čakalno listo – pri čakajočih na presaditev srca to storijo kardiologi in srčni kirurgi, za trebušno slinavko, včasih tudi v kombinaciji s presaditvijo ledvice, gastroenterologi in diabetologi, in tako naprej.
Bolnika, ki mu življenje lahko reši edino presaditev pljuč, pri nas na ta postopek pripravijo, medtem ko transplantacijo izvede transplantacijski tim na Dunaju. V Znanosti smo nedavno že pisali o tem, da so s pomlajenim kadrom in novim zagonom tudi pri nas dozorele razmere za opravljanje te dejavnosti, predvidoma konec leta, če bodo seveda zagotovljena finančna sredstva.
Trenutno kaže, da se bodo potem odprle možnosti za več tovrstnih posegov; zdaj na leto presadijo pljuča osmim do desetim Slovencem, sčasoma naj bi število podvojilo. To pa, kot opozarja Andrej Gadžijev, ni pomembno le zaradi povečevanja učne krivulje, ampak tudi zavoljo izboljševanja kakovosti in varnosti zdravljenja.
Uvrstitev na čakalni seznam ni nekaj statičnega. Bolnik se, čeprav je morda že na vrhu čakalnega seznama, pomakne nazaj v primeru akutne bolezni ali virusne okužbe, saj mora biti v času posega, vsaj kar zadeva imunski sistem, »v dobri koži«, po presaditvi pa ga čaka jemanje imunosupresivnih zdravil do konca življenja.
Po drugi strani oboleli čakalno vrsto lahko tudi preskoči, če se stanje njegovega že sicer obnemoglega organa nenadno poslabša ali grozi končna odpoved. Takrat presaditev opravijo pospešeno, v roku dveh tednov do dveh mesecev – če je seveda na voljo darovani organ, ki ustreza vsem merilom tkivne skladnosti s prejemnikom. V nekaterih primerih, kot je fulminantna odpoved jeter, pa je presaditev treba opraviti v 48 urah.
»Včasih bi bili taki pacienti, pri katerih se zdravstveno stanje poslabša na hitro in je treba ukrepati takoj, obsojeni na smrt, ker jim ne bi mogli dovolj hitro pomagati. Danes je drugače. Odkar smo v Euro transplantu, ta kompleksni postopek poteka bistveno hitreje – kljub temu se še vedno dogajajo kratki stiki, predvsem zaradi pomanjkanja tkivno ustreznih organov, pa tudi zaradi še vedno razširjenih pomislekov pri odločanju za altruizem v smislu reševanja življenj drugih po lastni smrti,« poudarja Gadžijev.
V Sloveniji je možganska smrt edini kriterij, po katerem je možno, če posameznik to vnaprej dovoli in če se s tem strinjajo tudi njegovi svojci, darovanje organov post mortem. V nekaterih državah se za odvzem odločijo tudi po zaustavitvi srca, pri nas, kjer so kriteriji za izvajanje transplantacijske dejavnosti skrbno domišljeni, etično zavezujoči in strokovno neoporečni, pa ne.
Skrb za donorski program »Če država hoče dober transplantacijski program, mora imeti dovolj velik bazen darovalcev; tega pri nas še ni. Po drugi strani v tej sofisticirani veji medicine, ki deluje kot kvartarna dejavnost znotraj terciarne, nujno potrebujemo dovolj ustrezno izobraženega kadra in primerne delovne razmere. In tega prav tako ni, ne v UKC Ljubljana, kjer se ta program odvija, še manj pa v UKC Maribor, od koder zlasti mladi zdravniki pogosto odidejo čez mejo, v bolj spodbudno delovno okolje, ali v manjših, splošnih bolnišnicah, ki so prav tako del transplantacijske mreže,« meni sogovornik.
Med razčlenjanjem aktualnih razmer in razmerij v slovenski medicini spomni na znani akutni sistemski problem: »Kot je znano, v našem zdravstvu primanjkuje anesteziologov in intenzivistov, ki delajo v enotah intenzivne terapije in poleg rednega dela tudi spremljajo paciente, pri katerih obstaja možnost za nastop možganske smrti. Pomanjkanje strokovnega kadra se tako kaže tudi v prešibki detekciji teh pacientov in posledično v 'izgubljanju' organov, ki bi lahko pomagali rešiti ne eno, ampak več življenj.«
»Seveda si želimo, da bi zdravstvena reforma, na katero čakamo že nedopustno dolgo, pripomogla k izboljšanju pogojev za naše delo, za zdravljenje, pa tudi za nagrajevanje. Šele ko bomo imeli na voljo dovolj ustrezno izobraženega kadra, bo mogoče izkoristiti potenciale na področju transplantacij. A tovrstnih sprememb ne bo prej kot v desetih letih,« je prepričan vodstveni predstavnik Slovenija transplanta.
Slovenci smo se sčasoma, tudi po osamosvojitvi, navadili, da visokokakovostno zdravljenje, ki ga slovenska medicina še vedno zagotavlja, razumemo kot nekaj samoumevnega. Kot ugotavlja Gadžijev, ljudje premalo razmišljajo o tem, kaj bi lahko sami naredili, da bi ohranili zdravje in včasih tudi življenje. »Razmislek o smrti ni prijeten, čeprav je neizogiben. V zadnjem letu več govorimo o paliativni medicini, o normalnem sprejemanju bližajočega se konca življenja – in pokazalo se je, da si danes vse manj ljudi v času, ko se poslavljajo od življenja, še vedno želi prejemati optimalno zdravstveno oskrbo.
Obe temi, tako darovanje organov kot paliativa, ubirata vzporedno pot, zato bo po sogovornikovem prepričanju v prihodnje vedno manj tabujev. »Že zdaj pa se zavzemamo za to, da bi se čim več ljudi prek registra izreklo za darovanje, kajti v tem primeru po možganski smrti ne bi bilo treba iskati podatka, ali je umrli z darovanjem organov pripravljen rešiti življenja drugih ali ne. Včasih možnost odvzema organov zavrnejo svojci, čeprav se je pokojni opredelil za darovalca. Kaj takega se zgodi zelo redko, praviloma v povezavi z dinamiko smrti, predvsem takrat, ko je nekdo naredil samomor. S svojci se pogovorimo, z vso empatijo in sočustvovanjem – včasih dosežemo strinjanje s pokojnikovo željo, vedno ne.«
Strategija tovrstne komunikacije je domišljena, poglobljena, v pomoč so jim bila tudi izkustva španskih kolegov, ki so na področju transplantacij med vodilnimi na stari celini in učni center za celotno Evropo.
Gadžijev ima veliko obveznosti, nima pa dodatnih nazivov, kajti, kot pravi: »Tako sem se odločil, namerno, med drugim zato, ker sem sam odraščal z očetom, ki je bil tako doktor znanosti kot profesor, zato dobro vem, kaj to pomeni.« Med drugim je pristojen za donorski program v Sloveniji, v povezavi s tem pa tudi za opravljanje revizije dela v bolnišnicah, ki sestavljajo slovensko transplantacijsko mrežo.
Sistemske (re)vizije in izzivi
Bolnišnični koordinatorji oziroma pooblaščeni zdravniki morajo pisati četrtletna poročila, ki omogočajo iskanje šibkih točk v procesu transplantacijske dejavnosti. Kadar se pojavijo neskladja s protokoli, težave odpravijo tudi v sodelovanju z vodstvi bolnišnic. Tipičen primer je uporaba aparatov za ugotavljanje možganske smrti – scintigrafija je, denimo, bistveno zanesljivejša kot elektroencefalografija (EEG), ki jo je včasih treba ponoviti.
Sicer pa v Slovenija transplantu sledijo vsem aktualnim evropskim smernicam, naj gre za darovanje organov ali darovanje tkiv; v tem republiškem zavodu imajo natančno določeno hierarhijo, ki mlajšim zdravnikom koordinatorjem vedno omogoči posvetovanje z mentorjem ali starejšim zdravnikom, ki ima status svetovalca.
»Letos bomo donorskim bolnišnicam dajali vsaj psihično podporo, če jim že dodatnih finančnih spodbud ni mogoče zagotoviti – z obiski, sprotnimi revizijami, svetovanjem. Z ozaveščanjem vodstev bolnišnic, da je transplantacijska dejavnost dodana vrednost slovenskega zdravstva in medicine, zato je zdravnikom, ki sodelujejo v tem programu, treba zagotoviti dodaten stimulus. Prav to smo doslej pogrešali pri ministrstvu za zdravje, ki ni zmoglo zagotoviti tovrstne podpore, ki bi delovala tako v smislu korenčka kot palice,« opozarja Gadžijev.
Zato nameravajo zdaj prek razširjenega strokovnega kolegija za transplantacije, najvišjega strokovnega organa v tej veji medicine, spodbuditi natančnejše definiranje stanja – tudi zato, ker se med posameznimi donorskimi bolnišnicami dogajajo (pre)velika nihanja bodisi pri anoksičnih možganskih okvarah ali pri odzivanju po možganski smrti. »Vsak zastoj srca in dihanja, ki traja več kot pet ali deset minut, lahko pripelje do nepopravljive okvare možganov. Prav zato je po zadnjih smernicah bistveno pomembneje, kako intenzivno pri nekom, ki ga oživljaš, masiraš srce, medtem ko število vpihov nima tako vitalne vloge,« poudarja specialist travmatologije.
Sicer pa Andrej Gadžijev ne more razumeti, kako da transplantacijska dejavnost pri nas nima večje državne podpore. »Pri transplantacijah srca smo že peto leto prvi na svetu po številu presaditev na milijon prebivalcev, tudi po enoletnem in petletnem preživetju transplantiranih dosegamo odlične rezultate. A to je zasluga angažmaja ekipe, ki skrbi za presaditve srca. Marsikje pa bodo potrebne izboljšave – lista čakajočih na presaditev jeter bi bila lahko daljša, v razmerju med dializo in presaditvijo ledvic se mora tehtnica nagniti v prid presaditvam, pa tudi prostor, ki ga imamo za transplantacije na voljo v ljubljanskem UKC, je preveč utesnjen.«
Ne le da bi za bolnike po presaditvi organa moralo biti na voljo več bolnišničnih postelj, potrebovali bi tudi svoje prostore. »V tem kvartarnem delu terciarne dejavnosti pri enem samem večorganskem odvzemu pomagamo približno sedmim bolnikom,« opozori sogovornik.
V ljubljanskem kliničnem centru transplantacije za zdaj izvajajo v petih enotah intenzivne terapije, kmalu jim bodo dodali še eno – respiratorni center klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Kljub temu po mnenju Gadžijeva »preprosto ni prav, da je UKC Ljubljana še vedno svojevrstno mašilo za vse, kar v slovenskem zdravstvu ni dobro, pa naj bo razlog za premeščanje bolnikov iz drugih bolnišnic strokovni ali finančni. Če bo šlo tako naprej, me skrbi, kdo bo čez dvajset let zdravil vse te ljudi. Pozabljamo namreč na razvoj, zelo kratkovidno pa onemogočamo tudi trženje znanja, ki je, zlasti na nekaterih področjih, resnično vrhunsko.«
