Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem bila dva meseca, ko me je mama pustila pri babici in odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo. Čez dobro leto se mi je pridružil tudi brat. Babica je bila sicer skromna ženska, a zelo poštena, pridna, rada naju je imela. S starši sva bila skupaj le med počitnicami, ob veliki noči in božiču. Zmeraj je trajalo, da smo vzpostavili pristnejše stike. Mama je bila do naju zelo stroga. Z očetom, ki je bil deloholik, se sploh ni dalo normalno pogovarjati. Ni prenesel, da bi naju videl sedeti križem rok. Bila sem v četrtem letniku srednje šole, brat pa v tretjem, ko je stara mama po hudi bolezni umrla. Bilo je, kot bi nama odneslo tri četrt srca. Še danes, po skoraj sedemindvajsetih letih, žalujeva za njo. V tem času sva doštudirala, si ustvarila družini, imava otroke. Pred osmimi leti so se starši vrnili v domovino, a so naši stiki še zmeraj bolj kot ne na vljudnostni ravni. Mama nama z bratom pošilja grozilna pisma, da naju bosta z očetom razdedinila, če ne bova prihajala na obiske. Ne more razumeti, da nama ni čisto nič za tisto »ogromno« premoženje, ki čaka na eni od nemških bank! Z bratom sva do nje in očeta vljudna zaradi svojih otrok, ker želiva, da ne bi odraščali brez babice in dedka. Povejte mi, kaj naj storim, da bom lahko imela svoje starše rada?
Milena svetuje: Tudi iz vašega pisma se da razbrati, da se v naših srcih, globoko pod površjem, skriva ogromno bolečine in nedorečenega. Res, veliki mojstri smo v nošenju mask: eno imamo za doma, eno za facebook in prijatelje, zanimiva je tista, ki si jo nataknemo, ko gremo v službo, še bolj pa zadnja, pod katero se skrijemo, ko smo sami s seboj. Tudi vi in posredno vaša širša družina ste vrhunski igralci. Nihče od zunaj ne ve, kaj se dogaja v vaših medsebojnih odnosih. Vidijo le blišč in bogastvo, zato so vam sosedje nevoščljivi za hišo, ki sta jo sicer zgradila vaša starša, a bo nekoč vaša in bratova.
Po drugi strani je res, da ne bi čisto nič dosegli, če bi javno razlagali, da vam to, kar je vidno očem, nič ne pomeni. Žal vam v svetu, ki je obseden z materialnim, tega tudi nihče ne bi verjel. Še huje: rekli bi, da ste nehvaležnica.
Zelo ste občutljivi, zato na svoji koži pogosto občutite, da ljudem manjka empatije, razumevanja, sočutja. Bojite se navezati stike, od odnosov, ki so grajeni na zunanjem videzu, na lažeh, na sprenevedanju, bežite, kar pomnite. Tudi zato nimate nikogar, za kogar bi dali roko v ogenj. Najraje ste sami ali z družino, če že greste v družbo, se pogovori sučejo okoli vremena in nepomembnih reči, kar vam je odvratno.
Verjamem vam, da bi dali vse, da bi se lahko komu zaupali. Hrepenite po prijateljici, ki ne bi pasla oči po tem, kar imate, ampak bi vas razumela in ne bi gledala na uro, ko bi začeli pripovedovati o osamljenosti, ki ste jo čutili kot otrok in jo najbrž čutite še danes. Vse bi dali, da bi lahko iskreno in na glas povedali, da ni hujšega kot imeti mamo, a živeti brez nje. Se vam ne zdi, draga Janka, da bi vam pomagalo že to, da bi si priznali, da imate pravico, da do staršev ne čutite ničesar? Ne nazadnje je srce prazno, in to ne po vaši krivdi, temveč zato, ker so vas kot otroka zapustili. Nihče vas nima pravice obsojati. Nihče!
Še sreča, da sta si z bratom blizu in da imata obilo lepih spominov. Babica je bila dobra kot kruh, topla, razumevajoča, znala vaju je objeti, pa tudi okarati, kadar nista bila pridna. Najlepši so bili zimski večeri, ko ste vsi spali v eni postelji. V tistih trenutkih, preden je babica ugasnila luč, ste si povedali in zaupali marsikaj, česar si drugače ne bi. Zelo prav je, verjemite, da ste še po skoraj sedemindvajsetih letih hvaležni usodi za njeno toplo dlan, ki je hkrati zgradila trdne temelje za vašo prihodnost.
Mama je v vaše življenje mimobežno prihajala in odhajala. Kadar ste bili skupaj, vam je s svojo strogostjo in nepopustljivostjo zagrenila marsikateri dan. Njene in očetove moralne norme so bile pogosto drugačne od tistih, ki ste jih dobili od babice. Tudi zato so med vami nastajali boleči konflikti. Starša sta ob vsaki priložnosti – zlepa ali zgrda – hotela uveljaviti svoj prav in svoje starševske pravice.
Tako je pač bilo, preteklosti ne morete spreminjati, z njo se lahko le sprijaznite – ali ne.
Prav tako bo Sava prej začela teči v Severno morje, kot bosta starša priznala, da nosita večji del krivde za težave v vaših odnosih. Včasih, ko ste imeli še več potrpljenja in volje, ste jima sicer poskušali dopovedati, da imate tudi vi srce, a ste, žal, doživeli še večji odpor in nerazumevanje.
Starša ne bosta nikoli doumela, da bi bilo lahko tudi drugače, predvsem pa slabše zanju! Bilo bi bob ob steno, če bi jima dopovedovali, naj bosta bolj ljubeča vsaj do vnukov. Življenje jima ni, kot kaže, nikoli nastavljalo ogledala.
Draga Janka, lahko klatimo zvezde z neba, ne moremo pa prisiliti srca, da bi ljubilo. Ne v zakonu ne v odnosu do staršev. Nič ne delate narobe, lahko ste pomirjeni. Vi ste imeli vsaj babico, brata in veliko ljubezni, starša nista imela nikogar – le denar na banki.
Ker ju imajo vnuki za zdaj še radi, bi obiske ohranila. Ko (če) bodo začutili, da v stikih ni iskrenosti, ki jo potrebujejo, jih bodo že sami zrahljali, verjemite. Staršev, kot že rečeno, prav tako ne boste spremenili. Pri osemdesetih in še malo čez sta takšna, kot sta. Bodite vljudni, naredite pa vse, da ne boste nikoli, ampak res nikoli ponavljali njunih napak.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
