Kakovost življenja se slabša z vsako kapljico

Nezmožnosti zadrževanja seča oziroma nadzorovanja uriniranja strokovno pravimo urinska inkontinenca. To je ena najpogostejših bolezni na svetu, vendar še vedno večinoma velja za tabu.

V Avstriji približno milijon ljudi boleha za urinsko inkontinenco, pravi prof. dr. Max Wunderlich, predsednik avstrijskega medicinskega društva za kontinenco, in doda, da ima tudi drugod po Evropi takšne zdravstvene težave podoben delež prebivalstva.

Stran s sramom, poiščite pomoč

Kljub razširjenosti teh zdravstvenih težav in neprijetnostim, ki jih povzročajo, še vedno malo ljudi poišče strokovno pomoč. »Veliko ljudi je še vedno sram in se o inkontinenci nočejo pogovarjati s svojim zdravnikom. Toda bolnikov z urinsko inkontinenco je veliko, saj to ni samo neizogibna 'starostna bolezen'. Pojavlja se pri ženskah in moških vseh starosti. Vzroki so različni, od organskih sprememb in posledic operacij do nevroloških težav, lahko pa se pojavi tudi zaradi poroda.« Dr. Wunderlich opozarja, da je šele razvoj ultrazvočne diagnostike omogočil ugotovitev, da se po porodu pogosto poškodujejo nekatere mišice, zaradi katerih se lahko pojavi inkontinenca.

»Metod zdravljenja inkontinence urina je toliko, kolikor je vzrokov zanjo, naj bo to zmanjševanje telesne teže, fizioterapija, jemanje zdravil ali operativni posegi. Celo tisti redki bolniki, ki jim ne pomaga nobeno zdravljenje, imajo lahko normalno življenje, če jim ustrezno pomagamo. Najpomembneje je, da so ljudje z inkontinenco obveščeni o možnostih zdravljenja,« poudarja prof. dr. Wilhelm Hübner, vodja urološkega oddelka spodnjeavstrijske Pokrajinske bolnišnice Weinviertel v Korneuburgu, nedaleč od Dunaja.

Najnovejše raziskave o urinski inkontinenci pri 448 bolnikih v Avstriji so pokazale, da je bila le tretjina ljudi pripravljena spregovoriti o tej težavi. »Nenadzorovano uhajanje urina velja za osebnostno slabost. Zaradi nepotrebnega sramu, ki ga občutijo bolniki z inkontinenco, se ti umaknejo iz družabnega življenja. O težavah ne govorijo niti z družino niti s prijatelji, zelo redko tudi z zdravniki ne. Inkontinenca postane veliko skrivno trpljenje in zelo otežuje normalno življenje. Toda imamo tudi dobre novice: pri vsaki pomanjkljivosti v delovanju sečnega mehurja in črevesja lahko pomagamo, ublažimo neprijetnosti in jih pogosto tudi odpravimo,« poudarja Wunderlich.

Je stranišče kje blizu?

Omenjena avstrijska raziskava razkriva, da ima 41 odstotkov bolnikov z urinsko inkontinenco tovrstne težave manj kakor dve leti, 20 odstotkov pa že več kot desetletje. Za zdravniško pomoč jih ni zaprosilo 68 odstotkov; tisti, ki so to naredili (teh je bilo 32 odstotkov), so bili večinoma starejši bolniki.

Bolniki, ki so zaradi inkontinence že bili pri zdravniku, imajo tovrstne težave večinoma zaradi oslabljenih mišic medeničnega dna, zaradi nekaterih bolezni mehurja (kamen v sečnem mehurju, vnetja …) pa tudi zaradi stresa. Največja težava, s katero se spoprijemajo, so pogosti odhodi na stranišče; pogosto je tako nočno prebujanje zaradi potrebe po uriniranju kot tudi neželeno uhajanje urina med športnimi dejavnostmi, smehom, dvigovanjem bremen in med drugimi vsakodnevnimi dejavnostmi.

»Zaradi inkontinence se ljudje pogosto umaknejo iz družbe. Družbena stigmatizacija je običajna posledica te bolezni, zaradi katere ljudje trpijo v osamljenosti in neredko postanejo depresivni,« pravi Wunderlich. Precejšnje poslabšanje kakovosti življenja zaradi urinske inkontinence občuti 44 odstotkov avstrijskih bolnikov. Kar 80 odstotkov jih je izjavilo, da jim je bolezen v zadnjih treh mesecih vsaj začasno onemogočila opravljati vsakodnevne dejavnosti v njihovem poklicu, pri hišnih opravilih, konjičku ali športu. Bolniki pravijo, da se počutijo neudobno predvsem zato, ker morajo nenehno razmišljati o tem, ali je stranišče dovolj blizu. Poleg tega nemalo obolelih (31 odstotkov) izjavlja, da jih moti tudi to, ker javnost ne razume njihove bolezni in posebnih potreb, ki jih imajo.

Zdravljenje je lahko učinkovito

Urinsko inkontinenco zdravijo predvsem z vadbo medeničnih mišic, takšne napotke dobi približno tretjina bolnikov. Zdravljenje z zdravili in tudi s pomožnimi zdravilnimi sredstvi (čaji, na primer) predpišejo skoraj četrtini bolnikov. V dveh petinah vseh primerov pa zdravniki ne predpišejo nikakršnega zdravljenja, kajti nemalo zdravnikov še vedno misli, da lahko zelo malo storimo v boju proti inkontinenci, čeprav specialisti za to področje trdijo nasprotno.

Zdravljenje vsaj delno pomaga mnogim bolnikom – več kakor 40 odstotkov jih pravi, da jim je pomagalo vsaj delno ali popolnoma. Nekaterim je pomagalo začasno, pri petini vseh bolnikov pa se je izkazalo, da je bilo zdravljenje izjemno učinkovito.