Ker je ne smejo prodajati, jo pač spijejo sami

Šmarnica: Zakon prepoveduje sajenje nasadov samorodnih vinskih trt, pridelavo mošta in vina za prodajo.

Objavljeno
07. oktober 2014 11.10
Šmarnica. Žužemberk 1. oktober 2014.
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Pijača, ki jo v prvih dneh oktobra srkamo v zidanici Vlada Kostevca, je v resnici mošt, kakršen se na Martinovo spremeni v vino. Kljub temu ga Martin ne bo prekrstil v vino in čeprav bo živahno zavrel in prosto po Prešernu razjasnil tudi marsikatero srce in oko, ga bo gospodar srkal le kot »osvežilni napitek«. Če bi ga imenoval vino, bi bilo to v nasprotju z vinskim zakonom.


Sok, ki ga stisnejo iz grozdov šmarnice, po zakonu namreč ne sme biti namenjen pridelavi mošta, vina in drugih proizvodov. Tudi šmarnice in drugih podobnih samorodnih trt, tako pravi zakon, ne smete saditi med trte, gojene za pridelavo mošta in drugih proizvodov. Ker tako piše na papirju, ljubitelji samorodnic gojijo šmarnico in njej podobne sorte za pridelavo »pijače« in ne vina. Ker je ne smejo prodajati, jo pač spijejo kar sami. Očitno njim to ni težko, čeprav se ortodoksnim vinarjem zdi to bogokletno. Za marsikoga sta vino in šmarnica nespravljivi nasprotnici, za Vlada Kostevca in druge ljubitelje samorodnice pa sta kot dve plati istega kovanca.

Degustacija letnika 2013

Da mu ne bi kdo očital, da spravlja cviček v slabo družbo, hrani predsednik turističnega društva Suha Krajina napitke iz samorodnic za posebnim zastorom v kleti žužemberškega gradu. Veliko jih ni ostalo, saj je od komisijskega ocenjevanja kakovosti »osvežilne pijače« minilo že skoraj pol leta. Ocenjevanje kakovosti »osvežilnih napitkov« se je pred šestimi leti začelo bolj kot šala, toda zanimanje je hitro preraslo lokalne okvire, vzorčki prihajajo z vseh koncev Slovenije in celo s Hrvaške, pripoveduje Kostevc, medtem ko toči »sok« šmarnice v vinske kozarčke. Svetlordeči šmarjak je, podoben cvičku, videti povsem pohleven, tudi vonj je nedolžno podoben vinskemu, le bolj svež in robat. Okus pa, no, okus je intenzivno kisel – bolj kisel od cvičkovega – in obraz se v rani dopoldanski uri hitro skremži.

Značilnost šmarnice je pač kislina in hkrati prijeten vonj po grozdju ter približno 8-odstotna alkoholna stopnja, našteva voditelj pokušine, in – brez vmesnega prigrizka – natoči v kozarčke novo kislico. Če je bilo prvo vino mešanica iz ostankov zlato in srebrno nagrajenih šmarnic, v vinskem žargonu bi temu rekli bolj imenitno cuvée, je drugo mešanica samorodnic jurke, amerikana in šmarnice, morda tudi kakšnega kvintona. Če je bila prva pokušina predvsem kisla, je druga kisla kot vrag, in vsekakor zahteva navajenega pivca.

S kratkim vmesnim odmorom dotoči tretjo porcijo, tokrat je to bela vinska izobčenka šmarnica, s katero pa več kot popravi prve vtise. Sladka, omamnodišeča zlatorumena kapljica ni brez razloga dobitnica zlate medalje med letošnjimi polsladkimi opoji. Šmarnica iz Lubanca, vinske gore pri Dolenjskih Toplicah, bi se lahko brez sramu primerjala s plemenitimi štajerskimi vinskimi brati.

Takšnega mnenja sta bila tudi oba enologa, ki želita ostati anonimna, v petčlanski komisiji degustatorjev, ki je konec marca podelila po osem zlatih in srebrnih medalj za bele in rdeče sorte. Razen preostale steklenice šampiona iz Lubanca v kotu grajske kleti ni več drugih prejemnikov odličij. To ni vino za staranje, treba ga je spiti svežega, razloži neortodoksni ljubitelj rujne kapljice, trkajoč po sodčku, v katerem vre njegov letošnji pridelek. Kot Dolenjci si je tudi on, rojeni Brežičan, postavil poleg svojega vinograda, oprostite vrtička, zidanico. Rdečkast moštek je še moten, v procesu vrenja se nenehno spreminja, zagotovo pa iz njega ne bo nastal strup, ki naj bi zaradi vsebnosti metilnega alkohola povzročal norost, slepoto in agresivnost, kakšen je stereotip o učinkih šmarnice, ki se v naših krajih utrjuje že 90 let. Zaradi takšnih učinkov so postale šmarnica in njej sorodne samorodne trte izobčenke v naših goricah.

Metilnega strupa ne najdejo

»Povsem neupravičeno,« je trdno prepričan amaterski kletar šmarjaka, in pokaže vzorec svojega pridelka, ki ga je poslal ustreznemu laboratoriju v kemijsko analizo. Črno na belo se prepričamo, da je laborant v vzorcu rdečega vina samorodne trte našel 206 enot metanola (pri dovoljeni meji 3000 ppm delčkov na milijon) in 6,8 odstotkov etanola ter da glede na rezultat meni, da je vzorec ustrezen in primeren za uživanje. Tudi v pravilniku o pogojih, ki jih mora izpolnjevati grozdje, da ga lahko prešajo v vinski mošt, piše, da je priporočljiva vsebnost metanola v vinu – največ 150 mg/L za bela vina in največ 300 mg/L za rdeča vina.

Metilnega alkohola, ki že v majhnih količinah povzroča smrtne zastrupitve ali vsaj slepoto, v samorodnicah torej ni prav nič več kot v drugih vinih. V naši soseščini to dobro vedo, pravi Kostevc, ki navaja primer Avstrije, kjer so določili posebna območja, namenjena samo pridelavi šmarnice, ki ji rečejo hudler, ter Italije, kjer je znana kot fragolino. Tudi v ZDA noah (šmarnico) pridelujejo kot vsa druga vina. Mimogrede: vragolin je bilo ime belemu vinu, ki so ga slovenski Brici pred nekaj leti, v majhnih količinah ustekleničili in prodajali, seveda pod pultom, za približno 100 evrov. Ime pove, da je bilo narejeno iz iste snovi kot fragolino – šmarnice.

Pri nas se je šmarnica kot samorodni križanec pred drugo svetovno vojno uspešno širila, potem ko so žlahtne evropske trte zdesetkale bolezni. Ker je bila ta trta odporna na trtno uš, pa tudi na mraz in druge okoljske neprilike, in je ni bilo treba nenehno škropiti, hkrati pa je bila cenejša od trtnih cepljenk, so jo ljudje radi zasajali. Vitis Lambrusca, kot ji učeno rečejo, se je uspešno prijela v tudi krajih, kjer bi »prava« vinska trta Vitis vinifera ne uspevala.

Konkurenca odpravi šmarnico

Vendar so skrbniki narodovega blagra kmalu začeli ugotavljati, da mora biti v šmarnici nekaj hudo strupenega, da ljudje po pitju njenega vina povsem podivjajo. Kljub zavedanju, da je alkoholni opoj med Slovenci nadvse priljubljen in krivec številnih težav, je postajala prav šmarnica najbolj ožigosana, hujša od žganja, piva ali drugega vina, zato jo je dejavno začela preganjati tudi oblast dravske banovine, z njo pa tudi takratni tisk. Domovina je februarja 1930 na prvi strani pisala o prekletstvu šmarnice: »Oblastva ne čuvajo le nad premoženjem državljanov, temveč imajo tudi brigo nad ljudskim zdravjem in duševnostjo. Kakor ne dovoljujejo razpečevanja strupov in zdravil (morfija, kokaina i.dr.), so bila tudi dolžna s krepko roko iztrgati šmarnico iz naših goric, da obvarje narod pred pogubonosnimi posledicami. Taka operacija je sicer prav boleča za prizadete, vendar je potrebna, da bolnik ozdravi.«

»Bolnik« se za ta plemenita prizadevanja oblasti v resnici ni kaj prida menil. Kot piše zgodovinarka Janja Slabe v svoji raziskavi »Proč s šmarnico«, je bila do druge svetovne vojne s samorodnimi sortami zasajena že približno petina vseh vinogradniških površin. Po mnenju avtorice pa resnična nevarnost šmarnice ni bil metilni alkohol, pač pa konkurenca, ki jo je predstavljala drugim vinskim sortam.

Predsodek še vztraja

Stereotip o škodljivi šmarnici se je tako v slovenski družbi uspešno razvil in uveljavil, in marsikje vztraja še danes, čeprav je že sodnomedicinsko izvedensko mnenje 1970, ki ga je podpisal dr. Janez Milčinski, spodbijalo te obtožbe. Tudi takratna analiza vzorcev šmarnice je pokazala neznatne količina metilnega alkohola, prav tako pa niso našli drugih sestavin, ki bi lahko imele tako dramatične učinke, kot so jih pripisovali šmarnici. Takšni učinki da tudi niso značilni za zastrupitev z metilnim alkoholom in jih je pripisati kar etilnemu alkoholu, prisotnem v vseh, tudi sortnih vinih, je tedaj ugotovil Milčinski.

Temu mnenju pritrjujeta tudi Gordana Koželj in Alenka Kuštrin-Samba z inšitituta za sodno medicino. Metilnega alkohola v šmarnici ni prav nič več kot v drugih vinih, zato po njunem mnenju šmarnica pokaže zobe le zaradi prekomerne količine – popitega – etilnega alkohola. Kritični sta torej količina in vprašljiva tehnologija proizvodnje. Tatjana Košmerl, enologinja na biotehniški fakulteti, pa meni, da jagodne kožice samorodnic vsebujejo več pektina, iz katerega se, če gre za tradicionalen način pridelave, sprosti metanol, prav tako trdni delci grozda, ker se iz njega izloča več metanola, če grozdje dlje časa maceriramo.

Ljudski glas pa ve povedati, da je kozarček šmarnice na dan lahko tudi zdravilen. Zeliščarka Jožica Bajc Pivec pravi, da deciliter šmarnice na dan ureja prebavo in znižuje holesterol. Z encimi ureja delovanje trebušne slinavke in želodčnih sokov. V Avstriji jo zdravniki, pravi, zelo priporočajo, zato Avstrijci pokupijo vse količine, ki jih pridelajo slovenski pridelovalci na Štajerskem. Pomembno pa je pripraviti šmarnico na pravilen način, to pa je, da obrano grozdje ne leži na tropinah, ampak se jagode stisnejo takoj, da ne pride do sproščanja metilnega alkohola.«

Šmarnica je v resnici ta hip najbolj ekološka pijača, pravi Vlado Kostevc, saj je v nasprotju z drugimi trtami in sadjem ni treba škropiti po vsakem dežju, saj zaradi svoje velike odpornosti sploh ne potrebuje zaščite. »Vrtiček«, ki ga pred zidanico obdeluje ljubitelj šmarnice, pa tudi cvička in še posebej v teh krajih čedalje bolj popularnega zweigelta, mu je letos navrgel kakšnih sto litrov soka, ki že počasi vre v »osvežilno pijačo«.