Ko bolečina boli manj

Objavljamo zmagovalno besedilo literanega natečaja, posvečenega problematiki samopoškodovalnega vedenja.

pon, 16.03.2015, 20:00

Skrita težava

Samopoškodovanje je namerno poškodovanje lastnega telesa, ki ni posledica nesreče in je pravzaprav odraz globlje stiske. Posameznik ali posameznica, ki se samopoškoduje, svoje rane običajno skrbno skriva, zaradi česar lahko takšno ravnanje dolgo ostane neopaženo s strani okolice. To je problem zato, ker je z odkritim pogovorom, skupaj s poznavanjem in predvsem razumevanjem samopoškodovalnega vedenja, tej osebi moč pomagati pri iskanju vzroka in drugih, boljših načinov spopadanja s stisko ter spoprijemanja s težavami.

Ker je samopoškodovanje še posebej izrazit problem med mladimi, so se člani projekta V odsevu, ki deluje v okviru Društva študentov medicine Slovenije, ob svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju odločili poskusiti spodbuditi pogovor in čimbolj razširiti vedenje o tej problematiki. S tem namenom so razpisali tudi literarni natečaj z naslovom Ko bolečina boli manj, namenjen slovenskim srednješolcem. Sodelujoči so se preizkusili tako v poeziji, kot v prozi, nekaj njihovih stvaritev objavljamo tudi na naši spletni strani.

Drugega iz dvodelne serije prispevkov preberite jutri ob 7. uri.

Odprem okno in v sobo vdre hladen zimski zrak. Moje srce je nekaj stopinj pod ničlo. Tanki, bledi, pajkovsko dolgi prsti zdrsnejo prek hladne bele kože. Nohti zapraskajo po paleti strnjenih trombocitov in prekinejo milijone drobnih vezi, ki si prizadevajo ohraniti kožo v enem kosu. Iz rane začnejo mezeti drobne rdeče kapljice.

***

Prepir št. 2: Ajda vpije, jaz vpijem, ati vpije. Mi smo ena velika, srečna družina.

Moji prsti se močno oprimejo škarij. Naredim zarezo in gledam, kako kaplja krvi zdrkne navzdol po gležnju. In nato še ena. In še ena.

Krivda je moja, ker sem lenoba in nič ne delam. Ker sem jaz trdna in Ajda ni. Ker ona odmaršira v sobo in se zjoka, jaz pa hladnokrvno obstanem in še naprej bruham zlobo.

Ti jočeš, jaz režem.

Jaz sem izzivala, tukaj nimam pravice. Ko se moji lasje ujamejo med fotrove prste, mi zagori lasišče.

Nova zareza.

Ta je zato, ker si šibka.

Postanem boksarska vreča. Njegova jeza tolče po mojih stegnih. Naenkrat sem petletni otrok, ki ga šeškajo zaradi lumparije. Udarci kričijo kriva, kriva, kriva. Neumna. Prasica.

***

Ogledalo v kopalnici odseva mojo bedno podobo. Sem bel, neobdelan kip. Sem umetnica in črta je izrazno sredstvo. Moje telo je platno. Nanj zarišem dolge rdeče črte.

Rdeča je lepa barva.

Ostružki se zgubajo in zavrtinčijo proti tlom.

Jaz sem umetnost.

Ta je zato, ker nisi dovolj dobra.

Ko zarežem, sem neprizadeta. Občutki strahu, jeze, besa in nemoči otopijo in nadomesti jih bolečina. Majhna cena za boljše počutje.

***

»Debela si,« reče Ajda. Posmehujem se ji. Suha sem kot pajek. Ne, kot suha južina. Sovražim pajke.

To dela samo zato, da bi me prizadela.

V odgovor odprem hladilnik in si na štiri kose kruha na debelo namažem majonezo. Ko si vse skupaj postavim na krožnik, ga zavrtim pred njenim obrazom in se odpeljem iz kuhinje. Kar zijaj, koza. Jaz žrem, ti hujšaš.

»Mhm. Jaz vsaj nimam špeha in celulitaste riti,« ji vrnem bodico.

Besno se zasrepi vame.

»Če bi imela kakšne obline, bi mogoče celo kakšen tip pogledal za tabo.«

Sem zdaj debela ali presuha? Zjasni se že.

Ta je za fanta, ker ga ni.

»Vsaj nisem cipa,« odvrnem ter ji pomežiknem in se poženem iz kuhinje, preden me lahko doseže. Ko se hočem zakleniti v kopalnico, se pojavi med vrati. Hitro jih priprem, vendar med njimi ostane njena roka. Odprtina je široka za štiri prste. Stojiva si blizu in zasikam ji, naj se spelje. Zbojim se, da mi bo z drugo roko zarila nohte v oči.

Ta je zato, ker si odvratna.

***

Z robcem popivnam kri. Lahko bi ga ožela. Škarje, na katerih se držijo krvavi svaljki kože, položim na mizo. Kot slika je. Najraje bi okrvavljen robec pustila v kopalnici na tleh, samo da bi šokirala fotra.

Mesarsko orožje sperem pod vodo in nogo previdno položim na tla. Pazim, da s krvjo ne bi umazala hlačnic ali tal.

***

»Nič čudnega, da te nobeden ne mara, ko imaš pa tak gnil značaj,« me Ajda zabode v hrbet.

Ta je zato, ker si zguba.

Ta je zato, ker nimaš prijateljev.

»Odjebi.«

Škarje še zadnjič zaplešejo.

Ta je zato, ker si.

***

I don't care if it hurts

I wanna have control

I want a perfect body

I want a perfect soul.*

Anonimna avtorica

* Odlomek iz besedila skladbe Creep skupine Radiohead

Prijavi sovražni govor