V Ljubljani se je pravkar končala jubilejna, 25. konferenca velike alzheimerjeve družine, evropskega združenja Alzheimer Europe, ki se mu je Spominčica pridružila leta 2012, nemudoma vložila kandidaturo za organizacijo tega dogodka in – uspelo ji je. Tako je slovensko združenje za pomoč pri demenci, eno najbolj dejavnih na stari celini, dodalo pomemben kamenček v mozaik ozaveščanja o tej bolezni, ki vse bolj opazno dobiva razsežnosti epidemije in je z vidika javnega zdravstva eno najdražjih obolenj, z vidika obolelega in njegovih svojcev pa tako rekoč nevzdržno breme, ki bo prej ali slej tudi na nacionalni ravni moralo priti na vrh prednostnega seznama.
Demenca je kronična, neozdravljiva, napredujoča bolezen, ki traja od deset do petnajst let. Prizadene možganske celice, ki so odgovorne za tako imenovane višje živčne funkcije – razmišljanje, orientacijo, razumevanje, za spomin in za sposobnost učenja, računanja, presoje, spomina. Ta sindrom oziroma skupek motenj, ki sčasoma povzroči propad možganskih celic in posledično vodi v usihanje (raz)uma, prizadene večinoma starejše, a ne vedno. Nemalokrat se med obolelimi – teh je po vsem svetu več kot 44 milijonov, v Evropi več kot 9 milijonov, pri nas pa več kot 32.000 – znajdejo tudi ljudje, pri katerih ni minilo dosti časa od srečanja z abrahamom.
Težko do diagnoze
Da »nimamo zdravil, s katerimi bi lahko pozdravili človeka z demenco, da pogrešamo mreže za pomoč obolelim na domu, čakalna doba za nevrologa ali psihiatra pa je občutno predolga«, opozarja tudi asist. dr. Milica Gregorič Kramberger, ki v sklopu omenjenega kliničnega oddelka vodi center za kognitivne motnje. V šestih letih, odkar ta center deluje, se je struktura bolnikov, ki v njihovi ambulanti poiščejo strokovno pomoč, že opazno spremenila. »Res si želimo, da bi bolniki prišli do nas v čim zgodnejši fazi bolezni, ko težave še niso tako zelo izrazite, kajti možnost, da jim pomagamo, je v takem primeru veliko večja. In dosedanje spremembe že nakazujejo trend v tej smeri,« pravi zdravnica.
Med redkimi
Zaveda se, da bo k želenemu napredku lahko pripomogel le preplet aktivnosti treh ključnih dejavnikov: bolnikov, stroke in politike. Pri nas imamo eno najbolj dejavnih združenj bolnikov z demenco in njihovih skrbnikov v Evropi, krona njihovih prizadevanj je po zdravnikovem prepričanju pravkar končana konferenca. Pri strokovnem razvoju je Slovenija v zamudi, »smo hendikepirani, ker pri nas geriatrija, veja medicine, ki se ukvarja posebej s starostniki, ni razvita, obstajajo pa načrti za njeno vpeljavo. Toda za zdaj je ukrepanje in s tem nesorazmerno breme obravnave starostnikov in bolezni, ki jih prebolevajo, prepuščeno splošnim zdravnikom, delno internistom, predvsem pa psihiatrom in nevrologom. Zato bo segment nevrologije, psihiatrije in splošne oziroma družinske medicine treba v delu, ki se dotika strokovne skrbi, posvečene starostnikom, močno okrepiti,« poudarja Pirtošek. Politika pa se je po njegovi oceni vsaj v zadnjem času začela zavedati, da Slovenci na tem področju zaostajamo; to zavedanje med drugim kaže nastajajoči osnutek nacionalnega programa, ki je za zdaj še na ravni medresorskega usklajevanja.