Ko otrok zasvojenih staršev postane mali odrasli

Družine odvisnih od prepovedanih drog: Samo jemanje drog ni razlog za odvzem otroka.

tor, 09.02.2016, 10:00

Ljubljana – Z razširjenostjo prepovedanih drog smo pri nas z leti dobili še eno posebej ranljivo skupino – otroke, ki odraščajo v družinah zasvojencev. Zlasti tisti, katerih starši so aktivni uživalci drog, ki se izogibajo programov pomoči, potrebujejo posebno skrb.

Med 415 uporabniki drog, ki so se leta 2014 prvič ali znova vključili v katerega od programov Centrov za zdravljenje in preprečevanje odvisnosti, je bilo 108 staršev, od tega jih je 47 živelo z otroki, 59 je bilo od njih ločenih, dva sta živela z otroki partnerja/-ke, navaja Milan Krek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Med te niso šteti vsi otroci odvisnikov, ki so bili v programe vključeni že od prej.


Logaški center, denimo, ki ga vodi dr. Jasna Čuk Rupnik, obiskuje 150 pacientov (četrtina žensk), ki imajo skupaj 63 otrok. »Med še aktivnim jemanjem drog so rodile štiri matere, vse druge so bile 'urejene', v metadonskih programih. »Z našimi pacienti in njihovimi otroki poskušamo živeti,« pravi Jasna Čuk. »Vsak dan se pogovarjamo o otrocih, o vsem, kar jih zadeva. Skupaj z njimi gremo tudi na center za socialno delo, kjer imamo timske sestanke. Kot pediatrinja zelo dobro poznam razmere in lahko rečem, da imajo številne družine, ki veljajo za zelo 'v redu', doma dosti slabše razmere kot naši pacienti,« zatrdi. Od 63 otrok so odšli v rejo štirje otroci dveh mater. »Do rejništva sem zadržana, saj menim, da je treba starše podpreti, da lahko skrbijo za svoje otroke, da pridobijo bivališče, končajo šolanje, najdejo delo. Ljudi na metadonu pa žal še vedno obravnavamo drugorazredno, to se še vedno dogaja tudi na nekaterih centrih za socialni delo, v bolnišnicah, porodnišnicah,« je kritična Jasna Čuk.

Strah in skrivanje

Nekatere odvisnice od prepovedanih drog se zaradi stigme še vedno izogibajo programom pomoči – prav med njimi pa je več nenačrtovanih nosečnosti in tveganih porodov. Zaradi neurejenih socialnih razmer so velikokrat slabo hranjene, lahko imajo kronični hepatitis, poškodbe iz nasilnih odnosov, psihične težave, travme zaradi zlorab, te težave pa potem prenesejo na otroke. Med njimi so celo brezdomke, pravijo strokovnjaki, ki so svoje izkušnje z zasvojenimi ženskami in njihovimi otroki opisali na nedavni 4. slovenski konferenci o odvisnostih.

Da bi preprečili posledice skrite nosečnosti, je treba zasvojene nosečnice čim prej prepoznati in jih vključiti v program obravnave, ugotavljajo strokovnjaki. Pomembno je tudi uskladiti delovanje različnih ustanov, kamor se zatečejo po pomoč, saj te uporabnicam pogosto postavljajo različne pogoje: nekateri pričakujejo stabilizacijo na metadonu, drugi popolno abstinenco, centri za socialno delo pritiskajo nanje, naj si čim prej poiščejo službo. Ker ženska vseh teh zahtev velikokrat ne more izpolniti v določenem času, doživlja nove stiske.

Zaradi strahu pred odvzemom otroka, sramom ali stigmo nekatere zasvojenke nosečnosti ne razkrijejo niti ginekologu, lahko se pokaže šele s prezgodnjim porodom ali abstinenčnim sindromom novorojenčka.

Podatki perinatalnega informacijskega centra, ki jih je zbrala Vesna Mejak iz Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, kažejo na povečanje števila otrok, ki se rodijo z abstinenčnim sindromom: leta 1997 sta se rodila dva, 2013 jih je bilo 16 (od 20.875 porodov), največ se jih je rodilo leta 2011 – 27. Leta 2013 je za porodni zapisnik 91 porodnic izjavilo, da so imele te težave v preteklosti, 47 jih je imelo v času poroda.

Otroci pomagajo staršem

Zasvojencem in njihovim otrokom že peto leto pomagajo tudi v terapevtski skupnosti Projekt Človek v Sopotnici pri Škofji Loki. »Starši želijo otrokom najboljše, tudi zasvojeni, vendar ali zaradi sramu, občutkov krivde ali strahu, da bi otroka izgubili, ne poiščejo pomoči ali jo poiščejo zelo pozno. Pri otroku, ki nekaj let živi ob zasvojenih starših, pa so lahko posledice velike,« pravi Andreja Barbara Baš, vodja programa za zasvojene otroke in njihove starše. Med uporabniki so najpogosteje mame, očetov je le desetina. Velikokrat so samohranilke, partnerji so jih zapustili, nekateri so v zaporu.

»Otrok zasvojenih staršev postane velikokrat mali odrasli in začne skrbeti za starše. Raziskave kažejo, da imajo otroci v disfunkcionalni družini lahko motnje v čustvenem in osebnostnem razvoju in posttravmatske motnje. Okolje, v katerem odraščajo, je lahko kaotično, nedejavno, polno nasilja,« našteva Baševa. K njim v Sopotnico pridejo že nosečnice, ki so na metadonu, po porodu pa začnejo postopno odvajanje, ki lahko traja tudi do enega leta. Z različnimi oblikami terapije potem družini pomagajo do samostojnega življenja. Zdaj imajo v terapevtski skupnosti prostor za štiri družine, vendar je potreb po takšni obliki pomoči še veliko več, pravijo. V dogovoru z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve zato pripravljajo širitev programa.

Po podatkih Lili Ropret Červek s Centra za socialno delo Ljubljana Moste - Polje se v zadnjem desetletju kaže porast ogroženosti otroka v družini, kar je lahko tudi posledica večje občutljivosti družbe do tovrstnega pojava in spremembe zakonodaje. »V preteklem koledarskem letu smo na Centru obravnavali 93 primerov prijav, od tega je bilo vsaj pet takšnih, ko je bila stopnja otrokove ogroženosti tako visoka, da je bil aktualen poseg v družino, v smeri njegove izločitve. Ta ukrep je bil realiziran v dveh primerih, v enem izmed njiju je bila v ospredju problematika odvisnosti staršev od prepovedanih drog.«

Argumente za izločitev otroka iz družine obravnavajo specifično, odvisno od dejavnikov tveganja, edino merilo posega pa je ogroženost. »V družini, kjer sta starša odvisnika od prepovedanih drog, sama odvisnost, zlasti če je ta medicinsko regulirana, ni razlog za radikalen poseg v družino, je pa pogosta težava.« Mnogokrat je namreč odvisnost povezana z drugimi dejavniki tveganja, kot so življenjski slog staršev, povezan s kaznivimi dejanji, nezmožnost poskrbeti za osnovne otrokove potrebe, brezdomstvo, nizek socialno-ekonomski status, nasilje nad otrokom in v okolju, kjer živi, slaba ali nasilna odnosna dinamika med starši, nekritičnost staršev glede lastnih škodljivih ravnanj, nemotiviranost ali nezmožnost pozitivnih sprememb.

»Ko se družino prepozna kot rizično, se jo najprej podpre, da bi se odpravili dejavniki tveganja in ustvarili pogoji za zdrav razvoj otroka. Pomembno delovno orodje, ki ga pri oceni ogroženosti otroka uporabljamo, je multidisciplinarno delovanje. K sodelovanju povabimo strokovnjake iz zdravstva, vrtca, šolstva, nevladnih organizacij in drugih strok, ki družino poznajo in ji lahko pomagajo ter prispevajo k izboljšanju razamer v njej.« Če starša nista zmožna vzpostaviti vsaj minimalnih standardov starševstva, CSD otroka izloči in ga namesti najpogosteje v nadomestno (rejniško) družino. Ta ukrep uporabijo takrat, ko je ogroženo življenje ali zdravje otroka, saj jim to dolžnost nalaga zakonodaja. »Cilj delovanja ni otrokova izločitev iz primarne družine, ampak usposobiti družino za njeno delovanje. Po odvzemu pomagamo družini odpraviti vzroke, ki so bili podlaga za ukrep.«

V zadnjem desetletju je kakovost dela na področju odvisnosti od prepovedanih drog zelo napredovala, meni Lili Ropret Červek, vendar pa tudi pri tem velja načelo »nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti bolje«. Pri tem izpostavi »padli« družinski zakonik, s katerim bi odločanje o odvzemu otroka prešlo na sodišča, centri za socialno delo pa bi se, kljub odločitvi o začasnemu nujnemu ukrepu, lahko posvetili delu z družino.

Prijavi sovražni govor