Odnosi: Mama me noče niti pogledati

Objavljamo pismo bralke, ki jo boli, da se njena mama, kadar jo sreča, obrne stran.

Objavljeno
15. marec 2016 17.09
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: K temu, da vam pišem, me je nagovorila sostanovalka, ki vsak ponedeljek prinese od doma Nedelo, da vaše odgovore skupaj bereva in jih tudi komentirava. S težavo, ki bi bila podobna moji, se še niste ukvarjali. Torej: ko sta se moja starša ločila, sva z bratom ostala pri mami. Čez kakšni dve leti se je brat odločil, da se preseli k očetu, nagovarjal je tudi mene, da bi mu sledila, a sem bila še premajhna za takšne odločitve. Po njegovem odhodu je bilo še huje, saj je babica, ki je pazila name, veliko pila. Pogosto sem bila tudi lačna, tople vode, da bi se umila, skoraj nikoli nismo imeli. Z mamo me nista pustili nikamor, še sreča, da sem veliko brala, da se nisem počutila preveč osamljeno. Za dvanajsti rojstni dan, ki sem ga praznovala pri očetu, sem se odločila, da se domov ne vrnem več. Mama je po tej odločitvi z menoj pretrgala vse stike, enako kot pred tem z bratom. Pri očetu, kjer sem še vedno, se imava z bratom zelo lepo, pokaže nama, da naju ima rad, tudi midva z bratom ga imava. Vseeno pa me boli, da se mama obrne stran, kadar me sreča na ulici, v trgovini. Večkrat sem že stopila do nje, a se me je zelo grobo otresla. Brat in tudi sostanovalka ne razumeta moje vztrajnosti, a si res želim, da bi se vsaj pogovarjali, če ne drugega. Sonja

Milena svetuje: Draga Sonja, kljub temu da ste še zelo mladi, je pismo delovalo zrelo in stvarno, kar pomeni, da naše osebnosti še zdaleč ne gradi le »teorija«, ampak tudi izkušnje. Z bratom, ki je malo starejši od vas, nista imela lahkega otroštva. Ob babici, ki se je nalivala z alkoholom, in ob mami, ki se mu prav tako ni znala upreti, ter ob očetu, ki je izgubil voljo, da bi bilo kdaj bolje, ste odraščali dokaj samorastniško. Naučili ste se kuhati, da niste bili lačni, kdaj pa kdaj ste doma izmaknili kakšen evro, da v šoli, kjer je treba plačati vsako figo, niste bili kot zadnji »socialec«.

Brat se je takšnega življenja od danes do jutri naveličal, podurhal jo je k očetu, ki si je medtem ustvaril novo, dokaj prijetno družino, v kateri bi bili že takoj dobrodošli tudi vi, a vam vest, odgovornost in skrb, ki ste jih čutili do mame in babice, dolgo niso dovoljevale, da bi storili ta korak. V dno srca so me ganili vaši opisi, kako ste zjutraj vstajali že pred peto uro, da ste mamo še pravočasno zbudili iz pijanskega sna. Nagonsko ste vedeli, da bo izgubila službo, če bo brez opravičila zamujala ali ostajala doma.

Zelo pa me skrbi, da ni v šoli nihče opazil vaše stiske: kraj, kjer ste živeli, je tipično slovenski, kar pomeni, da se vsi med seboj dobro poznajo, in prepričana sem, da so tudi učiteljice, ki so vas poučevale, zelo dobro vedele, v kakšnih razmerah živite, pa niso mignile s prstom, da bi vam omogočile vsaj brezplačno prehrano v šoli, če ne še kaj drugega. Verjetno je pretehtalo to, da ste bili odlična učenka, kar je pomenilo, da vam ni hudega, če vam uspeva dobivati najboljše ocene. Breme, ki ste si ga naložili na ramena, je bilo res težko. Zelo vas razumem, da ste ga čutili še potem, ko ste že bili pri očetu. Kakšno srečo ste imeli, da vas je oče razumel! Lahko bi vas tudi karal in zmerjal, ne nazadnje ste s svojimi čudnimi navadami krepko zmotili družinski mir!

Prvič v življenju ste se zjokali, ko vam je mama zagrozila, da vas bo »fentala«, če se ji še kdaj prikažete pred oči. Niste je ubogali, ker ste jo imeli kljub vsemu radi. V srednji šoli ste dobili novo prijateljico, zdajšnjo sostanovalko, ki je imela podobno otroštvo, kot je bilo vaše. Spodbujala vas je in vam bila v oporo tudi z besedami, da je teh, ki imajo ranjeno dušo, veliko več, kot si mislite. Počasi, korak za korakom ob pomoči vseh, ki vas imajo zelo radi, ste se pri dvajsetih letih prvič, kar pomnite, začeli od srca smejati, se veseliti vsega, kar vas obdaja, ni vas več strah niti bližnjih srečanj s fanti. Kljub vedremu obrazu, ki ga kažete, vas globoko v srcu še vedno žre, ker vas mama ne mara. O sebi, o svojih čustvih ni nikoli govorila na glas, če se je že »pogovarjala« z vami, je kričala, vas zmerjala ali izsiljevala. Zdaj, ko šteje že okoli 45 pomladi, močno dvomim, da je še kdo, ki bi lahko spremenil njen odnos do vas, do sveta, do same sebe. A dokler smo živi in pripravljeni na izzive, je še zmeraj upanje, mar ni tako?

Če bi bila na vašem mestu, bi ji začela pisati pisma, morda tudi v obliki dnevnika. V teh pismih je ne bi le spraševali o vzrokih, zapisovali bi tudi svoje spomine. Na papir bi morali vreči vso bolečino, razočaranost, osamljenost, vse, za kar ste bili – po vašem mnenju – prikrajšani, ko ste še živeli z njo. V pismih, ki bi ji jih pošiljali eno na teden, da bo o njih imela čas razmišljati, pa ji tudi povejte, da si kljub vsemu, kar vam je naredila hudega, še zmeraj želite, da bi bila vaša mama. In da ste ji priprav­ljeni prisluhniti, jo razumeti.

Tik pred koncem še droben nasvet: pisma skrbno shranite tudi na računalniku, morda jih boste kdaj izdali v knjigi in z njimi pomagali otrokom, ki so morali v življenju doživljati podobno kalvarijo, kot je bila vaša. Kakšen droben, komaj neznaten in neopazen »odstotek« pa, hipotetično, tudi obstaja, da boste kdaj pozneje, ko si boste ustvarili družino, v kakšnih trenutkih, ki vas bodo presenetili in šokirali, poskušali odreagirati podobno, kot je nekoč vaša mama. Pisma vas bodo prizemljila in odvrnila od ponavljanja napak.

Zaupajte vase! Vse bo še dobro!

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)