Mavrična terapija med gibanjem in gubanjem

Čudežni barvasti trakovi niso samo modna muha. Resda jih je bilo nekaj časa opaziti le pri profesionalnih športnikih, toda učinkovita metoda zdravljenja bolečin, ki jo je pred 35 leti odkril japonski strokovnjak dr. Kenzo Kase, se je zadnja leta zelo razširila in postala dostopna tako rekoč vsakomur. Mavrično paleto bo gotovo opaziti tudi med tekači na Ljubljanskem maratonu. Trakove redno uporablja tudi ultramaratonka Neža Mravlje, ki ima kot fizioterapevtka tudi uradni certifikat za kinesiotaping. Da delujejo, je lahko že velikokrat občutila dobesedno na lastni koži.

V fizioterapevtski center Althea v Lescah redno zahajajo nekateri najboljši slovenski športniki, od hokejista Anžeta Kopitarja do tenisača Blaža Kavčiča in biatloncev Teje Gregorin, Jakova Faka in drugih. Že vedo, da tam dobijo pravo pomoč, kajpak še s kakšno bolj kompleksno terapijo, kot so kineziološki trakovi. Ti so zelo preprosta pomoč, nekakšen podaljšek terapije, nam pove Neža Mravlje. »To je terapija 24 ur na dan.«

Ampak, kako delujejo trakovi, v čem je »finta«? Je v njih kakšna posebna učinkovina? Ali sprožajo kakšne posebne procese in zakaj? Neža nam vse odgovore strese iz rokava, še prej pa seže v predal in izvleče nekaj kolutov barvnih trakov. »To je elastični trak, prilepimo ga na kožo. Vedeti je treba, kako to pravilno storiti. Ko se gibamo, se guba, koža pa se pri tem dvigne od podkožja. Vmes nastane več prostora, vsi procesi cirkulacije v telesu se pospešijo, prekrvavitev, drenaža. Preko kože lahko tako vplivamo na delovanje mišic, na obtok limfe, krvi in tudi na živčevje. Deluje kot stimulacija. Bolj ko se gibamo, bolj trak deluje. Zato se tudi imenuje kineziološki.«

Na križ, ramena, kolena ...

Tako torej. Zelo preprosta metoda lahko pomaga pri raznih težavah, na skoraj vseh delih telesa, tako profesionalnim športnikom kot starostnikom. »Pri športnikih je uporaba morda najbolj opazna. Ti ponavadi tudi najbolj potrebujejo hitro okrevanje, ko jih kaj zaboli, poskušajo čim hitreje odpraviti bolečine. Trakovi velikokrat verjetno delujejo tudi psihološko. Sicer pa so primerni za vse populacije, za vse mogoče težave, v ortopediji, pediatriji, po operacijah, živčno-mišičnih obolenjih, športnih poškodbah ...« pove Mravljetova in doda, da jih tudi starostniki lahko uporabljajo brez težav, četudi njihova koža ni več tako prožna.

Trakovi hkrati lajšajo bolečine in odpravljajo vzroke težav. »S pospešitvijo cirkulacije se začne tudi zdravljenje. S tem lajšamo bolečine in hkrati zmanjšujemo vnetje, ali kar je pač naš namen, lahko tudi le povečujemo obseg gibov v sklepu, stimuliramo mišico.« Kam trakove najpogosteje lepi? »Odvisno. Tistim, ki normalno hodijo v službo, jih največkrat namestimo na križ, ledveni del hrbtenice, vratno-ramenski del, pri športnikih pa najpogosteje na kolena, ahilove tetive, ramena. Če so poškodovane mišice, pa na tisti del, kjer je poškodba, denimo meča, stegenska mišica.«

Naj ne postane bergla!

Tako kot je preprost učinek trakov, je nezahtevno tudi njihovo nameščanje. Nalepili ga bomo na ramo. Najprej je treba po telesu izmeriti približno dolžino trakov, nato pa pogledati, kje naj bi se začel. Mravljetova trak prereže na polovico, poreže vogalčke, kjer bi se lahko odlepil, in ga pritrdi ob mišico. Koža mora biti suha, najbolje brez dlak. »Pri moških je to lahko kar težava. Dlake se prilepijo in vlečejo po svoje, zato ni pravega učinka,« pove. Roka mora biti sproščena in iztegnjena naprej, saj mora trak na raztegnjeno mišico. Potem roko iztegne še nazaj na hrbet in trak namesti še na drugi strani. »Trak le položimo, čim manj napenjamo, da se čim bolj guba. Ko je prilepljen, ga je dobro takoj aktivirati. Malo pomigaš in zaokrožiš z rokami. Ko trak pride v stik s kožo in ko se začne gibanje, se aktivira. Z gubanjem traku pa se pospeši cirkulacija v telesu,« še pojasni. In če bi s temi trakovi ležali pri miru? »Učinka ne bi bilo. Bolj ko se gibaš, bolj trak deluje.«

Tehnika nameščanja trakov, ki nam jo je pokazala, je dekompresijska. Trak ni napet in telo je razbremenjeno. Kot pove Neža, bi ga lahko tudi bolj napeli – če bi hoteli stabilizirati sklepe ali mišice. Iz predala vzame moder, na več ozkih delov narezan trak. Takšni se ponavadi nalepijo na hematome ali otekline, tako se še bolj pospeši cirkulacija limfe in odpravi tekočina, ki se je nabrala v tistem delu telesa. So kakšne omejitve, kako dolgo nositi trak in kako pogosto? Svojo funkcijo trakovi opravljajo od tri do štiri dni, potem pa malo popustijo, se pa na določenih delih bolje držijo kot na drugih. »Sicer pa jih ponavadi nameščamo v določenem zaporednem sklopu, dokler se stanje ne izboljša. Če ima kdo oteklino, bomo s to tehniko delali toliko časa, dokler ne izgine. Za tem lahko začnemo tako imenovani funkcionalni 'taping', za izboljšanje gibljivosti. Ko je poškodba popolnoma zaceljena, lahko počasi nehamo, da vse skupaj ne postane kot kakšna bergla oziroma opornica. Trakov ni priporočljivo ves čas uporabljati,« še pove Mravljetova.

Maratonka, ki je letos prvič premagala tudi 100-kilometrsko preizkušnjo ter zmagala na tekmi na 75 kilometrov v Italiji, ima s trakovi odlične izkušnje. Tudi sama jih uporablja, in če le gre, si jih sama tudi namesti. Ali meni, da to lahko vsak stori? »Raje ne, ravno zato so tečaji. Trak mora namestiti nekdo, ki natančno ve, kam in kako ga je treba nalepiti. Morda se ga lahko kdo nauči pravilno prilepiti, seveda na del telesa, kjer si ga lahko namesti sam. Včasih pa si lahko narediš tudi več škode kot koristi,« je opozorila, da je vendarle treba malo več poznavanja delovanja in zgradbe telesa. Zato vsem samoukom svetuje, naj se obrnejo na koga usposobljenega, da jih pregleda, jim trak namesti ali jih vsaj nauči, kako se pravilno prilepi. »Včasih je težava kompleksnejša, kot se zdi, in ne le v eni mišici.«

Tudi pri nakupu trakov se laiki lahko uštejejo. Danes je na trgu malo morje barvnih samolepilnih trakov, a niso vsi dovolj kakovostni. »Dobijo se trakovi, ki slabo držijo, so premalo ali preveč raztegljivi,« pravi Mravljetova, ki takoj, ko prime trak v roke, ve, ali je dovolj dober ali ne. »Sicer gre za povsem običajen trak. V valovih je spodaj nameščeno lepilo, razteza se po dolžini, približno 60 odstotkov raztegljivosti ima. Notri ni nobenih substanc, je brez posebnih učinkovin. Noben del ni iz lateksa, je bombažen, zato tudi ne draži kože, je vodoodporen,« je še povedala o tem fizioterapevtskem pripomočku, ki je že postal del uradne medicine. Tudi v našem zdravstvu je kar nekaj usposobljenih terapevtov.

Kot tekačica zelo dobro ve, kaj vse telesu povzročijo ekstremni napori. Pomembne so regeneracija, terapije, masaže. Zato hči ultramaratonca Dušana Mravljeta vsem tekačem polaga na srce: »Če te kaj boli, ukrepaj.« Tako ali drugače, na voljo je veliko (raznobarvnih) možnosti.