Multimorbidnost: vsako leto po pomoč k 15 specialistom …

Samo v Evropi 50 milijonov ljudi trpi za dvema ali več kroničnimi obolenji, ki bistveno zmanjšujejo kakovost življenja, močno pa vplivajo tudi na sposobnost za delo. Takšno stanje povzroči okoli 80 odstotkov vseh obiskov pri osebnem zdravniku, sleherni oboleli pa iz leta v leto išče pomoč pri približno 15 različnih specialistih.

Neposredna posledica multimorbidnosti je polifarmacija, zdravljenje z velikim naborom različnih zdravil, ki lahko z medsebojnim učinkovanjem povzročijo še kakšno dodatno bolezensko tegobo. Kot ugotavlja Martin Seychell, namestnik generalne direktorice za zdravje in potrošnike pri evropski komisiji, je to področje danes treba razumeti kot razlog in priložnost za reformiranje zdravstvenega varstva, za iskanje najboljšega pristopa k zagotavljanju celovite, medsebojno usklajene multidisciplinarne obravnave bolnikov.

V zadnjih desetletjih so se namreč zdravstveni sistemi – in slovenski pri tem ni izjema – usmerili v zdravljenje posameznih obolenj in tako povzročili razpršenost različnih strokovnih pristopov in nekompatibilnost različnih terapij. Nujna pa je koherenca, medsebojna povezanost, kajti le tako bo mogoče zagotavljati vzdržnost zdravstvenih sistemov ter kakovostno in varno zdravljenje, ki je danes močno ogroženo.

Kot je na nedavni konferenci Evropski zdravstveni forum Gastein (EHFG) opozoril dr. Rokas Navickas iz univerzitetne bolnišnice v Vilniusu, prestolnici Litve, srčno-žilna obolenja niso več glavni zdravstveno-politični izziv; to mesto je prevzela multimorbidnost, ki danes na primer pesti že enega od petih Američanov oziroma v povprečju 65 odstotkov prebivalstva po 65. letu starosti.

Ti pacienti bistveno pogosteje potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Pregled 31 študij je pokazal nadvse skrb vzbujajočo prevalenco tega večplastnega bolezenskega bremena, ki po 18. letu zajame približno 13 odstotkov prebivalstva, po 65. letu pa ponekod doseže kar 95-odstotni delež.

Medicinski »vrtički«: skupaj, ne več vsak zase

Plačevanje pa kljub temu še vedno poteka ločeno, po posameznih boleznih, kar je nevzdržno, so se strinjali udeleženci konference in opozorili, da bodo posamezni zdravstveni sistemi, ki vse preveč nepovezano skrbijo za boljšo zdravstveno podobo Evrope, morali osvojiti način, pri katerem zdravniki in zdravstveni timi privzamejo horizontalni pristop do bolezni. Upoštevati je treba strokovne smernice, po katerih pri kronični bolezni velja takoj pomisliti na morebitne dodatne, ki se ji lahko prej ali slej pridružijo, in ukrepati pravočasno; se povezati s specialisti drugih strok in tako zagotoviti čim bolj učinkovito, vsakemu bolniku posebej prilagojeno zdravljenje s čim manj stranskimi učinki.

Da bi to dosegli, je treba staviti predvsem na dobro osnovno zdravstvo. Slovenska ureditev na tej ravni je v mednarodnih primerjavah še vedno vzor (tudi zaradi referenčnih ambulant), zatakne se le pri logistiki, zaradi premajhnega števila zdravnikov in drugega strokovnega kadra. V Avstriji, denimo, je zdaj ena ključnih zdravstvenosistemskih nalog prav sprememba umeščenosti osnovnega zdravstva v celoten sistem zdravstvenega varstva – v zavedanju, da je po zaslugi dobro delujoče primarne ravni manj težav zaradi nenadnih bolezenskih zapletov in usodnih dogodkov, posledično pa tudi pri zagotavljanju finančne vzdržnosti sistema.