Ne počnite stvari namesto njega!

V društvu Al-Anon (svojci alkoholikov) je več kot dvajset let. Kot žena alkoholika je v njem našla življenjsko pomembno pomoč zase. Takrat ji je vključitev v program ozaveščanja o škodi in posledicah, ki jih pitje nekoga drugega, (ki je zelo verjetno odvisen od alkohola), pusti na družinskih članih, dobesedno rešilo življenje. Ker v 80. letih takšnega društva v Sloveniji še ni bilo, se je po vzoru društev iz tujine s še nekaj pari odločila, da ga ustanovijo sami – in s tem pomagajo tako sebi kot številnim prizadetim svojcem alkoholikov.

Enajst let zakona sem potrebovala, da sem ugotovila, kako nočem živeti, in eno samo srečanje Al-Anona, da sem ugotovila, kako hočem. Ne glede na to, ali njihov alkoholik še pije ali ne, so bili člani videti zadovoljni, veseli, sproščeni, nasmejani, vedri in spokojni. Da je vse to na voljo tudi meni? Tudi če mojemu možu ne bo uspelo ostati trezen? Končno! Pet od enajstih let sem iskala rešitev. Rada bi bila našla vsaj en stavek, ki bi namigoval, kaj lahko storim, da obdržim družino, zakon in očeta sinu. Takrat je bila pri nas pomoč na voljo samo za alkoholike, za družinske člane, ki jih je od dva- do štirikrat več, pa ni bilo nobenega deklariranega programa. Moji prvi al-anonski prijatelji iz tujine so mi dejali: 'Če pri vas takšnega programa še ni, se ga pa naredi!' Ko se je leta 1989 podrl berlinski zid, so se očitno podrli tudi zidovi v naših glavah in začeli smo soustanavljati skupine za samopomoč, ki so že uspešno delovale v več kot sto državah sveta. Na začetku so bile naše izkušnje vse, kar smo imeli. In imeli smo drug drugega, občutek, da smo skupaj zmožni, sposobni, močni in da drug drugemu lahko posredujemo, alkoholiki, kako postati in ostati trezen, svojci pa, kako postati in ostati neodvisen od treznosti nekoga drugega. Imeli smo skupen cilj, željo, da delujemo za osebni napredek in v dobro vseh tistih, ki še trpijo, torej za skupno dobro. Znanje in razumevanje dvanajstkoračnega programa sta se z leti s prevajanjem in izdajanjem literature širili in poglabljali, izmenjujemo ju tudi s skupinami iz sosednjih in bolj oddaljenih držav sveta. Vrednost programa je neprecenljiva za nas, ki nam je povrnil zdravje in kakovost življenja dvignil na zavidljivo raven.«

Otrok bo rešil vse

Cveta (želi ostati anonimna, tako kot vsi člani društva Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov) je verjela, da bo možev alkoholizem odpravljen takoj, ko se jima bo rodil otrok. Verjela je, da se bo mož bolje počutil in bo nehal piti, če bodo prava družina. A bil je le račun brez krčmarja. Danes ve, da je bilo to bolno razmišljanje. Otrok je še poslabšal njun odnos in poglobil moževo odvisnost od alkohola. Še naprej je pil, se nenehno pritoževal nad tem, da ga nima dovolj rada, in ji očital, da se preveč ukvarja z otrokom in premalo z njim. Z zdravim očetovstvom se ni bil sposoben spoprijeti. Cveta je v materinstvu sicer doživela veliko izpolnitev, a možev umik v alkoholizem je vse bolj najedal njen zakon. Za vse je bila sama. Vedno znova je bilo očitno, da sama ni kos razmeram, zato je intenzivno začela iskati pomoč. Najprej v knjigah in po časopisih in revijah, a nikjer ni našla ničesar zares uporabnega, na primer kako prepričati moža, da je alkoholik in da bi bilo za zdravje in obstoj družine nujno, da takoj neha. Za nameček so se ji v tistem času pojavile zdravstvene težave s srcem. Kardiologa ni obiskala, saj je vedela, da je za popuščanje srca še premlada in da ima druge vrste srčne težave – moževo čezmerno in neobvladljivo pitje.

Nisem ga mogla zapustiti

Je kdaj pomislila na ločitev? »Že, a nekako ga nisem mogla zapustiti. Kot vsi alkoholiki je tudi moj znal obljubljati in manipulirati, znal je biti enkrat ljubezniv, drugič jezen, in znal me je zadrževati z besedami: saj vem, da me boš zapustila in zavrgla, in jaz sem na to seveda odgovarjala, da ga ne bom. Na njegova vprašanja, ali ga imam rada, sem vedno odgovarjala pozitivno, saj sem verjela, da ga moja ljubezen lahko spremeni. A alkoholiku ni nikoli ničesar dovolj, tudi če je vsega ravno prav, vedno občuti, da je premalo.«

Namišljeno ločena

Bolj ko se je zavedala posledic alkoholizma na družino, bolj je lahko omilila učinke bolezni. »Iskala sem rešitev, saj nisem zmogla več prenašati moževega pitja. Odločila sem se, da bom živela, kot da sem ločena. Bila sem vendar še tako mlada in želela sem si polnega življenja namesto nenehnega strahu, osamljenosti in izčrpanosti. Če bi spoznala kakšnega moškega, ki bi imel trezne oči, bi verjetno lahko odšla z njim.«

Cveta se je v tistem času vedla, kot da je ločena. Doma je popolnoma opustila urejanje razmer v odnosu z možem, ki je medtem nehal piti, pa tega sploh ni zaznala. »Da, tako zelo je treba namreč opustiti nadzor in ukvarjanje z odvisnikom. Niti opazila nisem, da je nehal piti. Popolnoma sem ga prepustila samemu sebi. Njegovo pitje je takrat doseglo raven, ko ni imel več tolerance do alkohola. Ni mogel več piti. Telo se je uprlo.« Tedaj je tudi ona na njegovo vprašanje, ali ga ima rada, odgovorila nikalno.

Opustil je pitje

»Ko sem mu zagotovila, da ga nimam več rada, se je v njem nekaj prelomilo. Vedel je, da mora kaj storiti, če me ni hotel izgubiti. Odločil se je za popolno opustitev pitja. Pomoč je poiskal v bolnišnici na Poljanskem nasipu. A ker je bila takrat dolga čakalna doba, je odpotoval v tujino in poiskal pomoč v programu Anonimnih alkoholikov, ki ga je lahko obiskoval tudi dvakrat dnevno, in se povsem streznil.« Po vrnitvi sta pomoč poiskala v terapiji pri dr. Ruglju. Po skoraj treh letih sta izstopila iz njegovega programa in po vzoru podobnih društev iz tujine s še nekaj pari soustanovila prvo skupino, kjer so se začeli sestajati anonimni alkoholiki in njihovi svojci – in tako postavila temelj društvu Anonimnih alkoholikov in društvu Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov, ki letos praznujeta 25-letnico. Prva skupina AA je leta 1989 začela delovati v Ljubljani, danes jih je po vsej državi več kot 50, skupin za svojce in prijatelje alkoholikov pod imenom Al-Anon pa več kot 30.

Ona v Al-Anonu, on v AA

Tako sta se zakonca razvijala vsak v svoji skupini, ona v Al-Anonu, on v AA. Program dvanajstih korakov in izročil, po katerem sta delala, je Cveta s pridom uporabljala v vsakdanjem življenju. Pomagal ji je, da se ni več obsesivno ukvarjala z možem, ampak se je raje usmerjala nase in na svoje okrevanje odvisnosti od odnosa, ki je tako značilna za žene alkoholikov. »Ko sem ga spustila izpod nadzora, je učinkovalo. Nisem ga več pred drugimi opravičevala, skrbela za njegov videz in prehrano, nisem več tarnala, rotila, očitala, kritizirala, grozila. Brez obotavljanja sem sprejela priporočeni program in moje življenje se je počasi urejalo. Predvsem sem spoznala, da nisem tako popolna, kot sem prej mislila, in da imam težave tudi sama. V procesu okrevanja sem se opazovala, kako delujem v odnosih z drugimi in kako se odzivam na določene dogodke. Zavedala sem se, da je alkoholizem družinska bolezen, ki prizadene vse člane, in da se bolezni, ki se je razvijala leta, ne da pozdraviti čez noč, da je to proces, ki traja in terja potrpežljivost na obeh straneh. Naredila sem črto čez preteklost. Zdaj je bilo 'dovoljeno' delati napake enemu in drugemu, saj sva se jih trudila čim prej popraviti. Učila sem se spreminjati tok svojih misli v glavi na pozitivno, predvsem pa nisem počela stvari namesto njega. Spustila sem vrsto stvari iz rok in mu s tem dala možnost, da jih je lahko prevzel on. In začela sva se pogovarjati. Zlasti o tem, kako se zdaj korak za korakom trudiva spremeniti vsak sebe – ne drug drugega, ampak sebe! Drug do drugega sva razumevajoča in se spodbujava. Vsega tega prej nisva počela. S tem, ko je mož postal 'suh' in začel aktivno skrbeti za svojo treznost, je namesto samo službi in pitju čas namenil delu po programu AA, rekreaciji, poklicnemu izobraževanju, sodelovanju v družini, negovanju prijateljskih odnosov. To so bile zame nekoč le pobožne želje – danes so vsakdanjost. Veliko razlogov imam, da sem hvaležna in da pri tem al-anonskem programu, ki daje dobre rezultate, vztrajam.«

Kaj svetovati ženi alkoholika?

»Naj razmisli o vključitvi v podporno skupino društva Al-Anon, kjer se bo izobrazila in izvedela, kako je treba ravnati s to boleznijo. V programu bo začela izpopolnjevati sebe in pridobila bo bolj objektiven pogled na svoje življenje. Uvidela bo, s čim žene, možje, matere, očetje ali otroci najbolj prispevajo k alkoholizmu posameznika. Navadno z razmišljanjem, da bodo problem rešili namesto njega. Vendar alkoholiku pomagamo tako, da mu ne pomagamo.«

Cveta pred vključitvijo v skupino niti ni vedela, kakšna je zdrava družina, oblikovati si je morala bolj pozitiven pogled na življenje, nehati kritizirati in nadzirati druge, jim dovoliti, da odrastejo in sami poskrbijo zase.

Spustite otroke v življenje

»Isto je z otroki. Tudi njih moramo spustiti v življenje in jim zaupati, da zmorejo sami prevzeti odgovornost za svoje življenje. Tu smo ženske, ki živimo ali smo živele z alkoholiki, še posebno šibke – težko spustimo bližnje v svet. Še vemo ne, koliko škode s tem povzročamo. Tako imenovana mokra kultura se z družbene ravni prenaša v družino (ali je nasprotno?), mi pa zmotno mislimo, da jo je treba prenašati. Še vedno smo pretirano strpni do pitja in ne znamo postaviti meje in reči: tega ne želim več niti prenašati niti podpirati!«

Pri vseh odvisnostih je podobno. Pomembno je, da se vsaj ena oseba v družini opogumi in prižge luč (poišče pomoč), da se vidi, kje je izhod. Naj opozorim, alkoholizem je smrtonosna bolezen.«

Ne opravičujte ga

In s čim žena alkoholika najbolj prispeva k njegovemu pitju? »S tem, da se odloča namesto njega, ga opravičuje, rešuje, pregovarja, naj se gre vendarle zdravit, mu očita vse mogoče grehe za nazaj in naprej, namesto njega opravlja v družini vsa dela … Vsi moji poskusi 'reševanja' niso rodili sadu, zaletavala sem se z glavo v zid. To ni mogla biti rešitev. Dokler nisem spoznala, da moram poskrbeti zase in za otroka, njega pa spustiti in prepustiti njegovi usodi, za katero se je odločil in s katero se mora soočiti sam. To je edina pot.«

Kot plevel na vrtu

Kako to, da v programu ostaja že 25 let, ali ni že vsega ozavestila? »Če preneham obiskovati srečanja, preneham duhovno rasti, ostajam na mestu ali nazadujem, a tega nisem sposobna videti. Program mi omogoča, da sproti prepoznavam stare nezdrave vzorce vedenja, ki se kaj hitro vrnejo, kot plevel na vrtu, zlasti kadar sem utrujena, lačna, jezna ali osamljena. Če ga želim izkoreniniti, je treba redno pleti. Program me vsak dan znova opomni, da moram skrbeti za svoje dobro počutje, postal je kot hrana, ki jo potrebujem, pomeni zdravilo zame in za vso družino,« odkrito pove.

»V programu ostajam, da pomagam svojcem alkoholikov, ki so v stiski, kakor sem bila jaz, da je Al-Anon pri roki takrat, ko kdor koli kjer koli išče pomoč. Če ne bo preživela skupina, mnogo posameznikov ne bo okrevalo. Gre torej za vračanje dolga: znanja, ljubezni in modrosti, ki sem jih brezplačno prejela, ko sem najbolj trpela. Za prenašanje preživetvenih vzorcev na drugo generacijo, ki je pomemben del smisla življenja. Za tiste, ki imamo prirojen ali privzgojen 'rešiteljski' sindrom, je najbolje, da pomagamo tistim, ki za pomoč prosijo, ne da jo vsiljujemo svojim bližnjim. Mogoče sem bolezen premagala takrat, ko sem za izkušnjo alkoholizma prvič občutila hvaležnost. Kako ne bi, ko sem toliko sebe in svojega življenja z njo spremenila na bolje.«

Trpljenje pri nas doma

Statistike govorijo, da se veliko žena alkoholikov ali mož alkoholičark ne odziva ustrezno na alkoholizem v svoji družini. Tisti, ki pomoči ne poiščejo, težko učinkovito pomagajo, ker ne vedo, kako. Slovensko množično pitje je mogoče pogojeno z zgodovinskostjo, da smo bili tlačeni, da imamo kolektivno podzavest, ki pravi, da je v redu, če trpimo, drug drugega kaznujemo, če smo nestrpni in nevredni.

»Z veseljem rečem, da nima smisla trpeti, čeprav je tudi v okrevanju velikokrat treba potrpeti s seboj in z drugimi. Včasih boli, a treba je premagati bolečine in narediti korake (vseh dvanajst), ki vodijo k spremenjenim vzorcem – in ti k bolj prijaznemu, srečnemu in zadovoljnemu življenju. Rešitve se vedno najdejo, čeprav jih sprva ne vidiš. V naših, sicer anonimnih skupinah lahko vidite in slišite veliko primerov tako ali drugače uspešnih zgodb. Tudi zato je vredno ostajati v programu.«