Odnosi: Nečaki pričakujejo, da bom pritekla na vsak klic

Objavljamo pismo bralke, ki si kot upokojenka želi uživati, a jo skrbi, ker nečaki tega ne razumejo.
Objavljeno
19. februar 2018 17.46
TOPSHOT-PALESTINIAN-GAZA-DAILY LIFE
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: O svojem življenju bi vam lahko napisala roman! Vrsto let sem bila ljubica moškemu, ki ni varal le žene, ampak tudi mene. Veliko sem trpela, ker sem mu, neumnica, verjela, da bova nekoč zaživela skupaj. Potem pa se je zgodila sreča v nesreči: njegova »vzporedna« ljubica je izvedela zame, vdrla v mojo hišo in se me fizično lotila. To se je zgodilo ravno za moj štirideseti rojstni dan. Ko sem polomljena ležala v bolnišnici, mi je sobni zdravnik, kot da bi slutil, predlagal psihoterapevtsko pomoč in sem jo hvaležno sprejela. Odločitev, da prodam nepremičnino, ki mi jo je sicer kupil on, a je bila napisana na moje ime, je bila zlata vredna! Zapustila sem mesto zla in se vrnila v domače kraje. Tam sem si našla dom in še mi je ostalo precej denarja. Žal sem bila že prestara, da bi si ustvarila družino, kar me je nekaj časa zelo žrlo, a sem se ob nečakih, ki so ostali brez mame, nekako pomirila in tudi našla zadoščenje za svoje neizživeto materinstvo. Skoraj petnajst let sem kot mama skrbela zanje, jim tudi finančno pomagala, da so prišli do kruha, si ustvarili družine. Iskreno jih imam rada, čeprav me vedno bolj teži vprašanje, zakaj si še kar naprej želijo, da bi jim »služila«. Pa ne me narobe razumeti: pogosto jim varujem otroke, tudi finančno jim pomagam. Moti me le, ker nekako pričakujejo, da bi morala sama od sebe vedeti, kdaj me potrebujejo. Odkar sem upokojena, sem našla nekaj novih znank, učim se tujega jezika, obiskujem tečaj slikanja na steklo. Ni me več toliko doma kot nekoč in tega ne razumejo. Kako naj jim dopovem, da ne bodo jezni name? Ljudmila

Milena svetuje: Odgovor na vaše vprašanje bi lahko, zelo na kratko, strnila v dve točki. Prvič: škoda je vsake sekunde za neumne prepire! Drugič: pri vaši starosti imate pred seboj le še kakšnih 15 do 20 let aktivnega življenja, nečaki pa najmanj trikrat toliko, zato morate ta čas čim bolj kakovostno izkoristiti!

Vaša življenjska zgodba je res ena tistih, ki bi jo morali prebrati vsi, sploh pa oni, ki jim je usoda namenila med in mleko, zato drugim težko priznajo, da niso imeli takšne sreče. Veliko hudega ste doživeli, a ste iz vseh bojev izšli močnejši in bolj pokončni. Še kot zelo mlado dekle, komaj ste diplomirali, ste se zaljubili v prefriganega donjuana, ki je točno vedel, »zakaj ga ima«. Osvojil vas je s spolnostjo, darili, kupil vam je celo hišo, da vas je ja prepričal, da bo nekoč, ko bo prišel čas, »samo vaš«. Leta so tekla, prihajale so tudi nove ljubice, nekatere ste imeli čast spoznati, vseh ne. Točka v njegovo korist je, da ste od teh žensk imeli poslovne koristi tudi vi in se jih niste branili.

Potem se je našla ena, ki je hotela narediti red. Ker se ji je zdelo, da ste nevarnejši kot njegova žena, se vas je fizično lotila. Še sreča, kajne? Njeno divjaško ravnanje vam je odprlo oči in v bolnišnici, kjer ste celili zlome in buške, so se vam ob pomoči strokovnjaka stvari postavile na pravo mesto. Na tej točki mnoge bivše ljubice pristanejo v depresiji in na pomirjevalih. Vsa čast vam, da ste zmogli toliko notranje moči, da ste gospodu rekli ne in za vse večne čase opravili z njim. Sicer ste imeli še nekaj težav, ker ste prodali »njegovo« hišo, a se je hitro umiril, ko ste mu zagrozili, da boste poklicali novinarje in razkrili nekatere nečedne posle, ki so mu prinašali denar.

Beg v novo življenje je deloval blagodejno. Ko ste bili stran od podivjanega sveta in še bolj podivjanih spominov, so se začele celiti tudi notranje rane.

Strinjam se z vami, da nas usoda marsikdaj vrže v morje in nas prisili, da plavamo – če znamo ali ne. A zapleti z nekdanjim ljubimcem so bili nekakšna sreča v nesreči. Brat je ostal brez žene in takšen, kot je bil, precej lesen, se ni dobro znašel z majhnimi otroki. Skrb zanje je padla na vaša ramena. Ni bilo lahko: ob izgubi mame ste jim morali brisati solze, delno ste prevzeli gospodinjstvo, hkrati pa ste poskušali s čim manj stresa krmariti med zahtevno službo in obveznostmi, ki jim, kot pravite, sprva niste bili dorasli. A ste se vsega naučili, saj ste po naravi zelo vztrajni. Otroci so odrasli, doštudirali, si ustvarili družine.

Kljub vsemu, kar ste storili zanje, se vam včasih zdi, da vas imajo še zmeraj za tujko. Kakor hitro se ne obrnete, kot bi se morali, vam že očitajo ali pa vam podrobijo, da niste njihova mama. Takšne besede vas strašno bolijo in vas zelo prizadenejo.

Mnogi, ki imajo odrasle otroke, vam bodo povedali, da je težko vzdrževati ravnotežje, ne da bi se to od časa do časa podrlo. Tudi drobnarije, četudi banalne in niti omembe vredne, lahko ob nepravem trenutku izzovejo ploho slabe volje, lahko celo še kaj hujšega. Za dobre medsebojne odnose se je treba, hočemo ali ne, ves čas truditi. Tudi jaz nisem izjema, ker tudi meni kdaj spodleti.

Nekaj pa drži kot pribito: če bi vam nečaki vsaj kakšen dan prej povedali, kdaj potrebujejo pomoč, bi bilo lažje, kajne? Naivno je pričakovati, da boste vi stali »v pozoru« od jutra do večera, da ja ne bi zgrešili klica na vaš »servis«. Vem, da so vam malčki, ki jih ljubite, kot bi bili vaši lastni vnuki, zelo pri srcu, a to še ne pomeni, da nimate pravice do zasebnosti, do razvedrila, pa četudi bi to bilo le »žgečkanje po podplatih«.

Tudi očitki, da imate nekatere raje kot druge, so otročji in bi se jih odrasli z malo zdrave pameti morali sramovati. Sploh vaši nečaki, ki še niso stari in senilni! Škoda, da pozabljajo, kaj vse ste storili zanje, ko so ostali brez mame.

V praktičnem življenju je, žal, pogosto tako, da lahko nekomu leta in leta dajemo vse, kar le lahko, a bo v trenutku, ko bomo prvič rekli ne, ogenj v strehi in bodo vsa tako imenovana dobra dela pozabljena. Nečakov, sploh če imajo pikrost in zamerljivost v krvi, pa se tega niti ne zavedajo, ne boste spremenili. Zamerljivci prav tako ne vidijo dlje od svojega nosu! Ne zavedajo se, da je jutri še en dan in da bodo morda takrat prišli na vrsto prav oni!

Ne bi vam svetovala, da pestujete zamere, ker ne boste prišli nikamor! Raje jih vrzite čez ramo, ne pustite pa se izsiljevati! Naredite, kar je v vaši moči, da bo naročje, ki je tolikokrat ponudilo ljubezen in zavetje, odprto še naprej. A poskrbite, kot rečeno, tudi zase!

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)