Tiskane izdaje
Barvila v hrani in njenih ovojih se uporabljajo izključno zaradi lepšega videza, saj potrošniki še vedno kupujejo pretežno z očmi. Poznamo naravna barvila in sintetična barvila. Največ pomislekov med kritičnimi potrošniki so sprožila barvila E 102, E 104, E 122, E 124, E 129, ki naj bi povzročala hiperaktivnost pri otrocih.
Britanska študija Univerze v Southamptonu je namreč pokazala povezavo med uživanjem hrane, ki so ji dodani omenjeni aditivi, in hiperaktivnostjo otrok, ki so jo opažali njihovi starši in učitelji. EFSA je bila zato pozvana, da presodi o ugotovitvah študije. Mnenje EFSA je bilo sicer, da študija dejansko nakazuje na nekatere neželene vedenjske učinke, vendar so dokazi po večkratnih ponovitvah še vedno omejeni, in ne statistično značilni. Kljub temu pa morajo zdaj na podlagi previdnostnega principa izdelki s temi barvili vsebovati napis »Lahko škodljivo vpliva na aktivnost in pozornost otrok«.
V uvodu omenjena barvila so sicer umetno pridobljena in živila obarvajo rumeno, oranžno in rdeče, najpogosteje pa jih najdemo v gaziranih pijačah, piškotih s pomarančnim nadevom, instant juhah in praških za pudinge.
Losos praviloma obarvan
To so barvila, ki se jih lahko uporablja brez omejitev v vseh vrstah živil, saj nimajo nikakršnih drugih učinkov. Karotenoidi se uporabljajo tudi za obarvanje lososa, saj je losos v naravi za potrošnike ne preveč privlačne barve. Proizvajalci ga obarvajo tako, da njegovi hrani dodajo naravni ali sintetizirani astaksantin, ki je med potrošniki bolje poznan kot prehransko dopolnilo s pozitivnimi učinki za zdravje.
Previdnost pri uživanju
Med potrošniki je veliko neodobravanja sprožilo tudi barvilo tartrazin (E 102), ki se največkrat uporablja v brezalkoholnih osvežilnih pijačah, slaščicah in omakah rumene barve. Študije kažejo, da uživanje hrane, obarvane s tem barvilom, lahko povzroči alergijske (intolerančne) odzive, kot so izpuščaji na koži (urtikarija), dermatitis, astmatični simptomi ali alergijski nahod (rinitis). Uporaba tartrazina v živilih se v zadnjem desetletju vse bolj zmanjšuje. Preobčutljivost se že lahko pojavi pri posameznikih, ki so zaužili količino barvila pod sprejemljivim dnevnim vnosom. Ocena teoretično največjega dnevnega vnosa pri splošni populaciji je največ 6,7 odstotka ADI (sprejemljivega dnevnega vnosa).
Tehnološka upravičenost modrega sladoleda?
Nacionalni inštitut za javno zdravje je v raziskavi za leto 2013 ugotovil, da slovenska populacija pri vnosu vseh barvil povprečno dosega desetino dovoljenega dnevnega vnosa (ADI).
Za uporabo barvila v živilu mora biti skladno z zakonodajo poleg varnosti zagotovljena tudi njena tehnološka upravičenost. Pri barvanju vloženega sadja je ta jasna: češnje, na primer, postanejo rjave in v očeh potrošnika neprivlačne. Pri barvanju pijač v modre ali zelene odtenke pa je tehnološka upravičenost uporabe barvil manj jasna. Proizvajalci to navadno pojasnjujejo z željami naročnikov, češ da si želijo, na primer, moder sladoled ali zeleno pijačo.
EFSA znova ocenjuje
Pristojni znanstveni odbor v EFSA že od leta 2009 ponovno presoja varnost barvil in glede na rezultate znanstvenih študij spreminja dnevni vnos (ADI). Leta 2014 je EFSA presojala varnost rumeno-oranžnega barvila E 110 in na podlagi različnih študij na podganah in miših zvišala vrednost ADI na štiri miligrame na kilogram teže (od leta 2009 je ta znašal en miligram, pred tem pa 2,5 miligrama).
EFSA je leta 2009 po več kot dvajsetih letih znova presojala tudi varnost rumenega barvila E 104 in zaradi novih znanstvenih spoznanj znižala ADI z 10 miligramov na pol miligrama na kilogram telesne teže. V Sloveniji je leta 2012 pri splošni populaciji teoretični vnos E 104 pri potrošnikih, ki zaužijejo veliko brezalkoholnih pijač in aromatiziranih mlečnih izdelkov, presegel ADI. Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) je zato analiziral vsebnost E 104 v brezalkoholnih pijačah in pekovskih izdelkih. Ugotovili so, da povprečen Slovenec na dan zaužije 0,73 miligrama barvila E 104 na kilogram telesne teže, kar znaša 0,24 odstotka ADI.
***
Koliko je dovolj?
Sprejemljivi dnevni vnos (ADI) je praviloma določen na podlagi odmerka, ki ni povzročil opaženih učinkov pri poskusih na živalih. Za ljudi je tako sprejemljiv prehranski vnos še stokrat nižji od tistega odmerka pri živalih, ki ni povzročil opaženega učinka.
