Tiskane izdaje
Pismo bralke: Trije otroci smo odraščali v precej skromnih razmerah. Oče je bil invalid, mama gospodinja, imeli smo manjšo kmetijo, ki je bila bolj v breme kot korist. Vseeno nam je uspelo, da smo doštudirali, se zaposlili, si ustvarili družine. Dobro smo se razumeli med seboj. Ko so nam starši odstopili kos zemlje za počitniške hišice, smo jim bili iz vsega srca hvaležni, saj smo dobili priložnost, da smo se vsak konec tedna vračali domov. Potem pa je pred petimi leti bratu padla sekira v med. S trdim delom je obogatel, bil pa je tudi ob pravem času na pravem mestu. Denar ga je čisto spremenil. Postal je nemogoč in na vsakem srečanju nas ponižuje, zaničuje, iz nas, ki smo še zmeraj takšni, kot smo bili nekoč, se izdatno norčuje. Vzvišeno se je začel obnašati tudi do staršev. Mami očita vse mogoče napake, kritizira njeno kuhanje, rože na oknih. Ko sem ga nekoč na štiri oči prosila, naj tega ne počne, mi je zabrusil, da se s takšnim bedakom, kot sem, ne bo več pogovarjal. Ko bi ga vsaj lahko razumela, pa ga ne morem! Konec leta bosta starša praznovala petdeseto obletnico poroke. Že vnaprej trepečemo, kaj bo, če nas bo spet žalil in poniževal.
Milena svetuje: Draga Lucija, v vaši osebni izpovedi zlahka najdemo tipično zgodbo tako imenovanega malega človeka, ki je obogatel. Ko se mu še zazdi, da drži boga za brado, začne okoli sebe rušiti vse dobre reči, ki ga spominjajo na čase, ko je bil še reven. Postaja podoben slonu v trgovini s porcelanom. Verjamem, da vas boli srce, ko vidite, kako konec tedna pripelje sebi podobne prijatelje, s katerimi se potem nalivajo, včasih celo razgrajajo in se neprimerno obnašajo. Drugi mu pomenijo vse, vi, domači, čisto nič. Ne veste, bi se mu na poti izognili, bi ga pozdravili, se obnašali, kot da je še zmeraj vse, kot bi moralo biti. Če vam kdaj uide kakšna beseda, ki je podobna kritiki, iz muhe naredi slona in vam očita nehvaležnost. Nekajkrat vam je posodil manjše vsote, vrnili ste mu do zadnjega centa, a od vas še zmeraj zahteva večno hvaležnost. Ta se mora kazati tudi v odvažanju njegovih smeti, kadar je odsoten, in pripravljanju drv za zimo. Po letih sta si najbližja; ko ste bili še dekle, vam je včasih kril hrbet, ko ste se sestajali s fanti. Žal je njegovo bogastvo prebudilo veliko predolg jezik, in če le more, tudi zraven vašega moža obuja žgečkljive spomine, kar ni ravno primerno. Še sreča, da imate strpnega partnerja, ki je za takšna besedovanja gluh, za povrhu vas celo miri, kadar vam prekipi. Zavedate pa se, da tako ne bo šlo več naprej, da bo duhovičenje prej ali slej dvignilo komu pokrovko in bo nastala »štala«.
Vaši otroci se v zoprne in nastopaške prepire, ki to so in hkrati (še) niso, nočejo vtikati. Bratranci in sestrične se na srečo med seboj dobro razumejo, obnašanje odraslih pa vidijo kot butasto in nesmiselno.
Mislim, da imajo zelo prav, saj človek res ne ve, ne kaj bi rekel ne kaj bi svetoval. Problem vidim tudi v tem, da ste sorodniki bratovo obnašanje ves čas tolerirali, namesto da bi ga že ob prvem izpadu opozorili, naj se lepše obnaša. Ker niste postavili mej, misli, da ste mu dali zeleno luč, da se lahko po mili volji norčuje iz vas.
Močno se tudi bojim, da je brat takšen, kot ga vidite danes, že od zmeraj. Denar je – tako kaže – le potenciral tisto, kar je v njem prej spalo. Omenili ste, da vas je že kot otrok izsiljeval za posladke. Bil je velik sladkosned. Ker vam je pomagal pri matematiki, vas je brez milosti obral za marsikakšno sladko dobroto. Prav tako se ni obotavljal, ko vas je izrinil iz sobe, ki sta si jo delila v času študija. Morali ste oditi, da je lahko k sebi vodil dekleta, za katera niste smeli vedeti.
Pa bi ob »drobnarijah« še pogledali skozi prste, če bi se vsaj kolikor toliko človeško vedel do mame. Kar počne, mu res ni v čast – pa bogastvo gor ali dol, je brez srca in brez olike! Mama, ki se ga mičkeno tudi boji, mu ne bo nič rekla, oče še manj, saj je na sinov uspeh ponosen.
Seveda, najlažja pot bi bila, da ga na slovesnost ob petdesetletnici poroke vaših staršev sploh ne povabite, a vem, da se to ne bi zgodilo. Četudi bi bratu zagrozili, da resno razmišljate, da druženja sploh ne bi bilo, bi se lahko zgodili, da bi še zaradi teh besed povzročil dodaten škandal ali prepir. Razmišljali ste, da bi prosili za pomoč koga od tistih, ki jih brat ceni, pa se bojite, da bi vas zavrnili, ker nočejo zamere. Drži: z nadutim puhloglavcem nihče noče imeti bližnjega opravka!
Kljub vsemu pa vidim luč na koncu tunela! Kaj, ko bi za pomoč prosili otroke in nečake? Predlagajte jim, naj oni organizirajo dogodek, pripravijo program, ga tudi vodijo in popestrijo tako z glasbo kot govorjeno besedo. Prepričana sem, da so – kljub vsemu – otroci njegova edina šibka točka, in dala bi roko v ogenj, da se v izvedbo tega, kar bodo počeli, ne bo drznil vtikati.
Prepričana sem tudi, da si vaša mladež želi, da se imate na slavju lepo, in bodo naredili vse, da bodo nergača ukrotili in mu na primeren način skrajšali jezik. V vsem šmornu, ki ga imate, je to daleč edina rešitev, ki se mi zdi izvedljiva.
Vseeno pa bi predlagala, da mami na štiri oči kdaj le poveste, da njen sinček ni nobeno božanstvo in njen obraz prav tako ne sme biti zanj pljuvalnik! Vso pravico ima, da sina »za ušesa« in mu pove, kar mu gre. Kaj se to pravi, da s svojo puhlo glavo in praznino v srcu žali lastne starše!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
