Tiskane izdaje
Pismo bralke: Star sem 34 let, še zmeraj samski. Pred dvema letoma sem našel stalno službo, ki pa mi je zdaj bolj v breme kot tolažbo. Po nekaj kratkih avanturah, ki jih nisem obešal na veliki zvon, sem začel iskati dekle, ki bi imelo resne namene, vsaj približno podobne mojim. Žal je ne najdem. Če so mlajše, se mi zdijo otročje in nedorasle, če so mojih let, imajo za seboj cel kup razočaranj. Sem učitelj, delam med samimi ženskami, verjemite, ni mi lahko. Njihovih duhomornih »težav« in težav imam vrh glave. Bolj ali manj redno obiskujem starše, za katere vem, da si zelo želijo, da si ustvarim družino. Po spletu žalostnih okoliščin sem izgubil brata in sestro, tako da sem edinec. Nazadnje, ko sem mamo peljal na zdravniški pregled, me je šokirala z vprašanjem, ali sem morda gej. Preden sem ji odgovoril, me je, vidno razočarana, »potolažila«, da bi ji bilo vseeno, da jo bolj kot to skrbi moja sreča. Moti me, da lahko podobno o meni razmišljajo tudi drugi. Res ne vem, kaj naj storim, da bi stvari malo »pospešil«.
Milena svetuje: Dragi Dejan, če verjamete ali ne, prav v oči mi je padlo, da žensk, ki vam tako ali drugače grenijo življenje, niste nesramno kritizirali, kot se v podobnih pismih zelo pogosto dogaja! Pa bi vam, če sem iskrena, kakšno bolj »konkretno« ob vsem, kar vas »štrafa«, celo odpustila. Resnično ste se znašli sredi začaranega kroga! Obdani ste s celim pragozdom
Imate občutek, da vam je usoda tudi drugače obrnila hrbet: zadnjič ste se po dobrem letu spet podali v hribe. In kaj se je zgodilo? Že po kakšni uri so se vam prilepile na pete tri planinke in vas niso izpustile iz rok vse do koče. Namesto da bi uživali v naravi, so ves čas čebljale in motile vaš duševni mir. Za to, da bi jim ušli, niste zbrali dovolj poguma. Preveč lepo ste vzgojeni in vljudnost je obvezni del vašega značaja.
Za piko na i je, kot že rečeno, dobro počutje in medsebojne odnose v družine dodobra zrahljala mamina pripomba, ali ste mogoče gej. Vrgla vas je iz tira bolj, kot si priznate. Pa ne le zato, ker je mama podvomila o vaši spolni naravnanosti! Groza vas je, da lahko gredo kakšne podobne misli po glavi tudi drugim, ki vas poznajo, a so preveč taktni, da bi jih povedali naglas. Sploh pa vam starša – tega niste zapisali, a sem razbrala med vrsticami – ves čas dihata za ovratnik. Pa ne, da bi bila v svojih pričakovanjih po vnukih konkretna ali celo glasno zahtevna, še zdaleč ne! A iz njunih pogledov čutite, da si jih želita. Naredili bi vse, da bi jima ustregli, a kaj, ko pravega dekleta ne najdete, pa če se postavite na glavo. Prav na tem mestu bi si dovolila drobceno pripombo, ki si jo zapomnite: če že komu morate (hočete, želite) ustreči, potem to, končno že, storite sebi!
Počutite se, kot bi sedeli v drvečem avtu, mudi se vam, da bi čim prej prišli do cilja, vam pa zmanjkuje bencina in na obzorju ne vidite prav nobene bencinske črpalke.
Ker okolja, v katerem živite in delate, ne morete izbrisati in ga nadomestiti z drugim, bolj všečnim, pomeni, da se morate spremeniti vi. V žensko obarvanem svetu, v katerega vas je porinila usoda, se boste morali naučiti bolj veščega vijuganja med krivinami in čermi. Kaj, ko bi šli, za začetek, na tečaj javnega nastopanja in retorike?
Prav tako bi vas lepo prosila, da vržete čez ramo mamino pripombo, zaradi katere ste, kot pravite, postali bolj ranljivi in občutljivi. Lahko pa se z njo na samem pomenite in ji poveste, da ste že dovolj stari, da lahko počnete, kar vas je volja, ter dodate, da so njeni tihi in nevidni pritiski za vas zoprno breme. Naj neha sitnariti in vas gnjaviti – četudi le z žalostnimi pogledi in brez besed!
Kokošnjak, s katerim se soočate v službi, je že malo trši oreh. Vendar! Če ste nesrečni in pod pritiskom, to vpliva tudi na vaš odnos z dijaki. Kar pa ni dobro. Če bi bila na vašem mestu, bi morda res začela razmišljati o zamenjavi službe. Še sreča, saj predavate predmet, v katerem ni velike konkurence! Če se bodo gospe po vašem odhodu »požrle« med seboj – naj se, pa kaj?! Novo okolje, novi začetki pri petintridesetih letih niso nobena katastrofa. Celo zaželeni so!
Kar pa se tiče iskanja primernega dekleta, vam ne bi znala povedati dosti pametnega. Partnerja, ki se nam prej ali slej ugnezdi v srce in tam ostane, srečamo po naključju, ko najmanj pričakujemo. Nanjo boste lahko trčili pri nabiranju borovnic ali pa v vrsti, ki se vije pred blagajno v trgovini. Tako kot ne moremo načrtovati svoje usode, ne zmoremo izračunati trenutka, ko se zgodi čudežna iskrica. Srčno upam, da niste eden tistih, ki v osamljenosti iščejo uteho v internetu ali v tiste vrste fantovski družbi, v kateri vsem že na nosu piše, da so vrgli puško v koruzo. Ne glede na to, ali boste uspešni ali ne, treba je iti v družbo, na prireditve, v naravo, na simpozije, izobraževanja. Nikar ne posedajte doma!
Sicer pa bi bilo v vašem življenju marsikaj drugače, če bi bili bolj odločni, vztrajni, tudi nepopustljivi. Pred vrati so prvomajski prazniki, priključite se mešani (!) skupini mladih, ki bodo odšli na kolesarjenje, na primer. Prevetrili si boste duha, tudi srce. Bolj zaupajte vase, ne imejte se toliko pod kontrolo, ko vas popade smeh, razposajenost, dobra volja. Dovolite si, da vam ljubezen do življenja sije iz oči, boste videli, optimizem in dobra volja bosta hitro ogrela marsikatero žensko dušo.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
