Odnosi: Bom z oporoko užalila prijateljice?

Vprašanje: Stara sem 78 let, vdova že devet let. Nikoli nisem bila v službi, saj je mož (zdravnik) zaslužil več kot dovolj za udobno življenje. Skrbela sem zanj, za gospodinjstvo, za sinova (enega sva izgubila v nesrečnih okoliščinah). Čeprav me je mož obilo varal, sem molčala in trpela, kaj sem hotela drugega. Vseeno sem bila čisto na tleh, ko je nenadoma umrl in me pustil še bolj samo, kot sem bila prej. Zaprla sem se med štiri stene, jokala in žalovala za njim, ga vsak dan obiskovala na pokopališču. Smilila sem se sama sebi, najraje bi umrla. Sin in snaha sta me spodbujala k aktivnostim, a dolgo brez uspeha. Nekoč sta me proti moji volji prijavila na neki izlet, tam pa sem srečala veliko zanimivih ljudi in se z njimi spoprijateljila. S tremi sem navezala zelo tesne stike, veliko se družimo, obiskujemo operne predstave, hodimo v naravo, pogosto, po večurnem kartanju, prebiramo tudi vašo rubriko in komentiramo marsikateri nasvet. Počasi sem začela ugotavljati, kakšna trapa sem bila! Namesto da bi uživala, ko sem se rešila spon, sem se slepo oklepala utvar o popolnem življenju, ki da sem ga imela. Iskreno sem hvaležna prijateljicam, ki so mi stale ob strani, da sem »spregledala«. Imam pa veliko željo. Kaj pravite, bi bile užaljene, če se jih z malenkostjo spomnim tudi v oporoki? Vse tri so finančno bolj šibke, hkrati pa ponosne in ne vem, kako bi odreagirale. Valerija

Odgovor: Vaše dolgo in izčrpno pismo, v katerem opisujete svoje življenje, me je prijetno presenetilo in tudi razveselilo. Z njim ste mi odprli še nekaj novih vrat, za katerimi se je skrivalo marsikaj, kar nisem poznala. Medtem ko sem nabirala materino dušico, sem razmišljala o vašem življenju. O tem, kako ste se počutili, ko ste vedeli, da vas mož vara (enkrat celo s sorodnico), a se nekako ni spodobilo, da bi karkoli rekli. Za mizo, v času kosila ali večerje, ste se obnašali, kot da je vse v najlepšem redu, le za enega od sinov je bila teža neizgovorjenega, a večno prisotnega pozneje, ko je odrasel, prehudo breme.

Ker niste bili v službi, hkrati pa ste bili del takšne družbe, ki ji je bilo več do zunanjega videza kot do resnice, ste se temu »igranju« popolne družine tako prilagodili, da se vam je – kot sami pravite – na koncu zdelo, da je vse, kar doživljate, prav in normalno. Tudi takrat, ko ste postali vdova, se niste znali soočiti z realnostjo, ampak ste še naprej vztrajali pri negovanju utvar, v katerih ste dolga desetletja živeli, od svojega šestnajstega leta. Niti malo ne dvomim, da je bila vaša žalost iskrena in je prihajala od srca, ne nazadnje zato, ker vas je okolje, katerega del ste (bili), sililo, da za partnerjem žalujete, ne glede na to, kakšen je bil. Sin, ki se je ob pametni ženi »rešil« kalupov, vas je spodbujal, včasih celo brez dlake na jeziku, da dajte že enkrat mir s svojim nelogičnim žalovanjem, a ste se počutili še bolj prizadete, saj ste imeli občutek, da vam hoče vzeti nekaj, iz česar ste po smrti moža ustvarili idilično predstavo o življenju, kakršno bi lahko bilo, pa ni bilo nikoli.

Še dobro, kajne, draga Valerija, da se nam sem in tja dogajajo naključja? Skupaj z nasmejano in dobro razpoloženo družbo ste se zapeljali na izlet v Šmarješke Toplice, že na avtobusu so v vas drezali toliko časa, da ste se sprostili in se začeli smejati šalam, ki so jih stresali nekateri. Če dovolite, bi vam na tem mestu zapisala, da si lahko predstavljam vaše občutke, ko se vam je zazdelo, kot bi se spet rodili. Zgodil pa se vam je še en čudež: našli ste tri prijateljice, s katerimi imate, kot ste pozneje ugotovili, veliko skupnega. Tri leta, kolikor se družite, vam ni bilo niti en sam samcat dan dolgčas! Si predstavljate, koliko je to vredno? Prosti čas preživljate ob kartah, v operi, na sprehodih, pri kramljanju. Upam, da se boste vse štiri še dolgo trudile, da bo vaše prijateljstvo cvetelo in rojevalo bogate sadove.

Temu, da so se ob novi energiji, ki je nenadoma vstopila v vaš svet, začeli rušiti nekdaj zacementirani tabuji, je treba le zaploskati. Bolje pozno kot nikoli!

Nič hudega, če je bilo »odpiranje oči« za krajši čas boleče in stresno! Če te spremembe ne bi bilo, bi nekoč, čez leta, odšli na drugi svet slepi in gluhi! Seveda, treba je imeti tudi trezno glavo: ne gre, da bi danes, ko svojo preteklost vidite v drugačni luči, čeznjo bentili, se je sramovali ali kako drugače pljuvali po njej. Kar je bilo, je bilo, in če bi še tako radi, preteklosti ne morete spreminjati. Ne nazadnje ste bili tudi sami del nje. Lahko pa naredite vse, da boste živeli polno, zanimivo, pestro, razgibano, veselo ter osrečujoče prihodnjih dvajset in še več let, kolikor jih imate na voljo. Skrbite za svoje zdravje in za dobro telesno kondicijo, da boste lahko, morda, celo nadoknadili kaj od tega, za kar ste bili nekoč prikrajšani. Tudi prijateljem se ne izogibajte, malo spogledovanja, kakšen objem med plesom, sprehodi z roko v roki, lahko tudi še kaj več, so kot balzam za dušo.

Ker ste s prijateljicami modre ženske z veliko izkušnjami, sem prepričana, da bodo tudi mnenja, ki se bodo v bodoče kresala ob branju te rubrike, zanimiva, škoda, da se ne morem spremeniti v muho in pribrenčati bliže ter vam prisluhniti.

Kar pa zadeva oporoko, sem prepričana, da boste znali narediti tako, da prijateljic ne boste prizadeli. Brez zadržkov jim v oporoki zapustite primerno vsoto, navedite, da naj jo porabijo za letne vstopnice v operi, na primer, ali da naj gredo s tem priboljškom vsake toliko časa v toplice, na kakšno potovanje … Ob takšnih priložnostih pa naj se spominjajo vas, vaših druženj. Ponos, o katerem govorite, bi imel negativne in ponižujoče učinke le, če bi volilo v oporoki pospremili z neprimernimi besedami. A vi ste dama, ki ve, kaj je prav in kaj ne, zato se mirne duše zanesem na vas.