Tiskane izdaje
Pismo bralke: Odraščala sem v družini, v kateri smo se nenehno prepirali. Dva brata in jaz smo se sikanja, jezikanja in glasnega kričanja učili že od mladih nog. Redka so bila rodbinska srečanja, da se ne bi preveč popilo in se potem na smrt skregalo ter se čez čas pobotalo, kakor da se ni nič zgodilo. Upala sem, da se bosta starša vzela v roke, ko bomo šli otroci od doma, a se to na žalost ni zgodilo. Moj mož glasnega vpitja ni vajen, zato me je včeraj prosil, da ne hodimo več na obiske k našim. Globoko v sebi se zavedam, da ima še kako prav, vseeno pa me je njegova prošnja zelo zabolela. Ko sem povedala staršem, sta znorela in mi glasno predlagala, naj ga pustim, ker me ni vreden. Starša sta bratranca v petem kolenu, nekaj sorodnikov imamo skupnih in tudi oni so jima zelo podobni. Bojim se, da bo nemogoči družinski značaj podedoval tudi kateri od mojih treh otrok. Tega ne bi prenesla! Prejšnji teden sta nas mama in ata za eno noč obiskala na morju. Že kmalu po prihodu sta se sprla s sosedi, Poljaki, ki so čez našo parcelo, po krajši poti, hodili v restavracijo. Pogosto sem v časovni stiski in od srca rada bi jima pripeljala v varstvo najmlajšo hčerko, a se bojim, kaj bosta spet ušpičila. Raje jo za uro pustim pri sosedi. Če bi jo peljala k moževim staršem, bi bil ogenj v strehi.
Milena svetuje: Pri vas doma je pa res pravi otroški vrtec! Manjka le pihalna godba, ki bi preglasila visoke tone. Samo večni otroci so zmožni takšnega prepiranja zaradi oslove sence! Če se ne bi podpisali s pravim imenom in če ne bi potem poklepetali, bi vaše pismo odložila na stran, prepričana, da ste me z njim hoteli povleči za nos.
Ko sem bila še otrok, je podobno, zelo glasno vzdušje pri nas doma občasno povzročila slaba ocena, kršenje pravil glede večernih izhodov ali če smo otroci našli skrite pomaranče in jih pojedli, ko jih ne bi smeli. Pozneje, z odraščanjem, sem se iz takšnih hudih ur naučila mnogih življenjskih modrosti, kar niti ni bilo slabo. Med njimi je bila tudi ta, da nikoli, ampak res nikoli ne ponavljam napak, ki so mi bile moteče v primarni družini! Prepiri naredijo več škode kot koristi, zato z njimi lastni družini prizanašam, če le lahko. Včasih zadošča že, da štejem do deset, preden rečem kaj glasnega. Biti sprt z vsakim, ki pride mimo, se tožariti s polovico vasi, pisati ogorčena pisma po različnih medijih, predsedniku države ali na internetnih forumih je, če ne drugega, izguba časa. Prej ali slej se nergačem in takšnim, ki iščejo dlako v jajcu, da se lahko prepirajo, normalni ljudje začnejo izogibati. Pri vas je še toliko huje, ker imate te prepire že v genih, saj se, če sem vas prav razumela, že več generacij dedujejo iz roda v rod. Zdi se, kot da vaši sorodniki v življenju ne bi imeli početi drugega, kot da so tečni in zoprni.
Imate veliko srečo, da ste dobili partnerja, ki mu je takšen nemogoč način življenja tuj in se mu tudi upira. Pravite, da če vas ne bi imel tako rad, bi že zdavnaj pobegnil na svoje. Potreboval je veliko potrpežljivosti in strpnosti, da vas je v ključnih trenutkih, ko vas je razganjalo, raje pustil pri miru ali vas le objel in stisnil k sebi ter sitna usta zaprl s poljubi. Tudi vam je bilo samo po sebi umevno, da ste v trgovini nahrulili prodajalko, če se ni obrnila tako, kot ste mislili, da se mora. Ko je šel prvi otrok v vrtec, so vas celo prosili, da ga premestite v drugega, ker so se vas bali zaradi strupenega in glasnega jezika. Zamenjali ste kar nekaj služb, dokler vam ni kapnilo, da niso problem drugi, temveč vi sami. Za vas je bilo odločilno, ko ste povzročili manjšo prometno nesrečo. Bili ste prepričani, da se boste izmazali, če boste žensko, v katero ste se zaleteli, oblajali in ji s tem zaprli usta. Niti sanjalo se vam ni, da ste naleteli na močnejšo od sebe. Izkušnja vam je dala zelo koristen in praktičen poduk, zaradi katerega ste ob pomoči moža ustavili konje in se začeli spraševati, kdo pa sem sploh jaz, da se obnašam tako nemogoče.
V življenju je – hočeš nočeš – tako, da se moramo pogovarjati in ne prepirati! Seveda pridejo trenutki, ko je pogovor prej kot ne bob ob steno. Takšen se je zgodil te dni, ko je neka mamica peljala majhnega otroka v laboratorij. Kljub prerekanju so gospe vztrajale, da mu vzamejo kri z »odraslo« iglo. Ker niso zalegle niti bolj glasne besede, se je raje umaknila. V takšnih in podobnih primerih je prav, da pokažemo, da nam ni vseeno. Slovenci se, žal, premalokrat znamo postaviti zase! Po tihem ali bolj naglas, to sploh ni pomembno.
To, kar počnete v vaši primarni družini, pa ni enako kot v tem opisanem primeru. Pri vas se kregate zato, ker drugega ne znate. Ker se drugega niste nikoli naučili. Sanja se mi ne, kako bi lahko razborite starše spravili v red, da bi postali drugačni, bolj »civilizirani«. Morda bi se z njima pogovorili na štiri oči in jima odkrito povedali, da nočete, da bi postali vaši otroci takšni kot onadva? Če imata rada svoje vnuke, se bosta morda potrudila in naredila vse, da se spremenita. Če ne, potem vam ne preostane drugega, kakor da svojo družino zaščitite. Žal.
Vseeno pa ne smete biti pesimistični. To, da se prepirajo, je še zmeraj bolje, kot če bi leteli po zraku vile in lonci! Pa še nekaj je: pravijo, da so tisti, ki so čez dan precej glasni, zvečer, ko pade noč, tudi precej vroči. Morda pa je to tisto, kar daje vaši družini preveč energije, da jo potem s takšno lahkoto zapravlja tja v tri dni?!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
