Tiskane izdaje
Pismo bralke: Sem že v letih, ko bi se mi moralo življenje umiriti, a se mi zdi, da postaja vedno bolj razburkano. Težave mojih napetosti in slabe volje tičijo v odnosu do moža, s katerim sva skupaj že skoraj 46 let. On še kar naprej živi v nekem preteklem času. Dokler sem pazila na vnuke, sem se sprijaznila z nenehnim nerganjem, da je škoda denarja za nova okna, za zamenjavo več kot trideset let stare kuhinje in podobno. Zdaj, ko sva sama in bi hišo, podedovano po mojih starših, lahko uredila in posodobila, pa noče. Trmari, da ni nobene potrebe, da je denar za novo centralno ogrevanje vržen stran. Prosti čas, kolikor ga ima, preživlja s svojim bratom. Običajno sedita za mizo in razmišljata, kako lepo je bilo včasih, ko sta bila še mlada. Rada bi kam šla, kaj lepega doživela, saj nama denarja res ne manjka. Če se želim pogovarjati, pravi, da »preveč govorim«, če se ob filmu zjočem, trdi, da mi je mar za druge, zanj pa ne. Najbolj sem bila žalostna, ker sinu, ko je dobil otroka, ni dovolil, da bi se vselil v prazno stanovanje, ki ga imamo. Rekel je, da naj se kar sam postavi na noge, da se je tudi on moral. Če pomislim, da je ob takšni sebični sitnobi pred menoj še dvajset let življenja, lahko celo več, me vse mine. Kaj je narobe z možem?
Milena svetuje: Draga Barbara, z vašim možem teoretično ni nič narobe. Kaj neki bi bilo? Kar ste mu vse življenje dopuščali, ga je oblikovalo takšnega, kot je zdaj. Če bi mu že na začetku, ali vsaj takrat, ko je sina z dojenčkom vrgel na cesto, postavili meje, bi bilo marsikaj drugače. Teoretično mu nimate kaj očitati, saj je imel ves čas ob sebi ženo, ki je tolerirala njegov egoizem in starokopitnost. Še dobro, da si vas ni popolnoma podredil, ker če bi, bi v jesensko-zimskem času družno mašila luknje pri vegastih oknih s cunjami, da ne bi skoznje pihalo, stiskala bi se na peči, ker bi bilo v spalnici preveč mrzlo, denar bi skrivala v nogavici, in četudi bi ga bilo obilo, si ne bi privoščila drugega kot zelje ali repo. Kopalnice ne bi imela, bi se pa enkrat na mesec umivala v škafu ali še to ne.
Po svoje vas razumem, da vam je prekipelo, komu pa ne bi?! Ob vašem pismu sem pogosto zajela sapo in preštela do deset, ker mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da se niste že prej uprli. Zakaj ste raje vrsto let molčali in se prilagajali? Zaradi ljubega miru? Imate res srečo, da je življenje v vaši družini kljub njegovi starokopitnosti teklo bolj ali manj normalno. Ne vem sicer, koliko otrok imata, a predvidevam, da več kot dva. Presenetilo me je, milo rečeno, da je lastne otroke nagnal delat, namesto da bi jim po najboljših močeh omogočil ustrezno izobrazbo. Bilo bi čudno, če ne bi v otrocih zaradi očetove nenavadne in boleče poteze ostal grenak priokus. Še dobro, da vam je gospod dovolil, da ste lahko pazili na vnuke. So čudaki, ki tudi tega ne bi.
Pa da me ne boste narobe razumeli: nič nimam proti temu, da starši otrokom privzgajajo delovne navade. Še več: celo zelo jih priporočam, saj menim, da ni dobro, ker je vedno več mladih prisesanih na mamice in očke. Nekaj drugega pa je, da lastnim otrokom onemogočimo, da študirajo, zlasti če imamo na voljo celo lastno prazno stanovanje v Ljubljani in dovolj finančnih sredstev. Kar je storil vaš mož, je čudaštvo, ne morem reči drugega. Velik poklon otrokom, saj so se bolj kot ne samorastniško dokopali do diplom!
Če je vse, kar ste napisali, res, si drznem reči, da je sreča, da ste zdržali. Marsikatera – z menoj vred – ne bi. Zdi se mi, da vas je držalo pokonci zgolj upanje, da se bo mož nekega lepega dne vseeno spremenil. Niste hoteli slišati, da se takšne želje izpolnijo edino v pravljici, v realnem življenju pa komaj kdaj. Sprašujete se, ali so imeli otroci prav, ko so vam to govorili.
Naj vam malo pomagam. Pomislite, kaj vse se vam je že zgodilo: najprej vam je padla v vodo obnova hiše, ki ste se je veselili vrsto let, potem vas je soprog postavil na realna tla z besedami, da pozabite, da bi se vam pridružil pri kakšnih upokojenskih dejavnostih. Jezi vas tudi njegovo vedno pogostejše druženje z bratom, ki je v tem času ovdovel in se počuti, seveda, osamljenega. Skratka, v hiši, v kateri je desetletja, kljub vsemu, vrvelo od življenja, ko so odraščali otroci in vnuki, je postalo še bolj tiho, mrakobno in zlovešče.
Zelo odkrito vam povem: zaradi enega sitnega, nedružabnega starokopitneža si pa res ne smete greniti življenja! Lepo vas prosim! Treba je najti pravo rešitev in v tej domači nalogi se skrivata razlog in izziv, da se ne vdate.
Za začetek začnite razmišljati drugače, bolj samozavestno, bolj odločno. V vašem pismu sem pogrešala ščepec zdrave kmečke pameti. Na primer: večkrat ste napisali »njegova hiša«. Sprašujem vas, mar je niste vi podedovali po svojih starših?! Obnašate pa se, kakor da bi bila zgolj v moževi lasti. To je skregano z zdravo logiko, kajti med možem in ženo v zvezi z nepremičninami skoraj zmeraj obstaja dvojina – najino. Ta pa prinaša enake pravice in dolžnosti za oba. Prav bi bilo, da mož sliši tudi vaše želje in vam dovoli – kaj ga pa stane –, da na okna postavite rože, posodobite vrt, zasadite sadno drevje, zamenjate okna. Zakaj pa ne?! Če se bo upiral pogovoru in kompromisom, potegnite iz rokava zadnjo karto. Povejte mu, da odhajate. Kupite si hiško, o kateri naskrivaj sanjate! Otroci bodo tega koraka iskreno veseli, vi pa tudi. V tretjem življenjskem obdobju je skrajni čas, da si človek odreže kos svobode in miru tudi zase.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
