Tiskane izdaje
Pismo bralca: Star sem 67 let, pred tremi leti sem postal vdovec. Imel sem prečudovito ženo, najboljšo mamico najinim trem hčerkam. Ko ji je zdravnik povedal, da nosi v sebi smrtno bolezen, sva oba jokala. A ne za dolgo, saj je bila zelo praktičen človek in je vedela, da me mora še marsičesa naučiti, preden odide. Naučil sem se kuhati, prvič, kar sva bila poročena, sem začel skrbeti tudi za finance. Na čas, ko sem ostal sam, me je zelo dobro pripravila, za kar ji bom večno hvaležen. Žal pa tega, da sem postal samostojen, niso sprejele hčerke. Ne verjamejo mi, da znam kuhati, se sam obleči, pomiti posodo … Nenehno se vrtijo okoli mene, kot bi bil nebogljen otrok. Iz stanovanja, v katerem živim, so naredile spomenik svoji mami. Pred nekaj tedni mi je prijatelj, ki odhaja v dom za starejše, ponudil, da od njega kupim manjši vikend v okolici Vrhnike. Ponudbo sem z veseljem sprejel, ker je zame več kot idealna rešitev, a kaj, ko sem doživel velik, zelo sovražen odpor svojih hčerk. Očitajo mi, da mame nisem nikoli imel rad, da jo hočem pozabiti in podobne neumnosti, da bežim tudi od njih. Očitki me zelo bolijo, včasih se mi zdi, da mi ne pomaga niti jok. Ne bi rad, da bi dekleta do mene gojila zamero, vseeno pa iščem rešitev, da bi se umaknil iz mestnega vrveža, ki mi ne da dihati.
Milena svetuje: Dragi Lovro, vaše pismo zelo boleče razkriva, da smo ljudje v nekem smislu sužnji podedovanih navad, razvad in predvsem običajev. V vaši družini je bila pokojna žena tista, ki je vodila in usmerjala vse člane, vi ste jo v tej vlogi podpirali. Odkar je ni, so njeno vlogo »spontano« prevzele hčerke, ki vas hkrati silijo, da vsak dan obiskujete pokopališče in podobno. Zelo se strinjam z vami, ko pišete, da so daleč najbolj pomembni spomini, ki jih nosimo v srcu. Veliko bolj kot materialni »dokazi«, ki se jih sicer da otipati in videti, žal pa se na njih sčasoma začne nabirati prah. Ljubezen, ki nas je nekoč povezovala in družila, je nekaj posebnega, svetega, neminljivega, saj do zadnjega dne greje sleherni del našega bitja, prav tako je imuna za kakršen koli prah. Z leti se morda čustva spremenijo, kar pa ne pomeni, da tudi zbledijo. Globoko se tudi strinjam z vami, da bi bili Slovenci srečnejši – govorim na splošno –, če bi bili mičkeno manj navezani na nepremičnine in bolj drug na drugega. Nešteto je starejših, ki osamljeni tolčejo revščino v prevelikih stanovanjih in hišah, ker smo slepo vdani prepričanju, da se je bogokletno odpovedati zidovom. Tega pogosto ne storimo niti tedaj, ko nam teče voda v grlo. A to je že druga zgodba, ki je ne bova mogla rešiti, četudi bi jo rada.
Imeli ste zelo razumno ženo, vajin zakon pa je bil takšen, kot bi si ga po tihem poželel vsak od nas. Z vami se veselim, ko ponosno zapišete, da danes zmorete sami poskrbeti zase. To vam še toliko več pomeni, saj ste iz fantovskih let, ko so za vas in za vaše brate skrbele tri ženske (teta, babica in mama), skočili v zakon, v katerem je to vlogo malodane v celoti prevzela žena. Zdaj, ko je ni več, uživate v kuhanju predvsem zato, ker se ob tem spominjate tudi poslednjih učnih ur z njo. Samostojnost vam pomeni več, kot lahko zapišete z besedami. Upokojeni ste, zdravi, lahko počnete vse, kar vas je volja. Pravite, da na prijateljice ne mislite, ker če bi, bi se na smrt zamerili hčerkam. No, no, tole strahopetnost pa le izbrišite iz glave! Saj ne živite v ječi, ali pač? Bregova, na katerih stojite, se s takšnim razmišljanjem vedno bolj odmikata, namesto da bi se približevala.
Dekleta vas imajo, o tem sem prepričana, rada! Le na nepravi način jih skrbi za vas, strah jih je, da bi vas izgubile, zato vas zavijajo v vato in skrbno pazijo, da se vam ne bi zgodilo
Žal je podobnih sotrpinov, ki so po smrti življenjskega sopotnika ostali sami in imajo podobne težave kot vi, še precej. Pa se ne bi več kot toliko spotikala ob ta del vašega pisma. Če boste kdaj – dopustiva to hipotetično možnost – srečali žensko, s katero vas bo zamikalo prijateljevati, boste že sami našli pot in naredili vse, da bo volk sit, koza pa cela. Držim pesti, da bo tako!
Bolj me skrbi, da brez potrebe trepetate pred lastnimi otroki, da si ne upate hčerkam ugovarjati, se postaviti zase! To pa, odkrito rečeno, res ni dobro. Če bi radi ubežali iz mestnega hrupa, in to le dobrih deset kilometrov stran, je to vaša pravica! Nihče vam je ne sme kratiti. Kraje, kamor želite iti, zelo dobro poznam in vem, da boste sredi narave, hkrati pa zelo blizu civilizacije lahko zelo zadovoljni.
Zelo prijateljsko vam polagam na srce: še enkrat se pogovorite z bližnjimi, vendar tako, da boste slišani. Povejte jim, da se že vnaprej veselite druženja tudi s svojimi številnimi vnuki, ki bodo – če ne drugega – veseli svobode, ki je bodo deležni v novem okolju. Zadnji čas je, da hčerke odprejo oči in v vas vidijo človeka, ki želi živeti, dihati, imeti še kaj od življenja! Še enkrat ponavljam: ne smete jim dovoliti, da vas dušijo in silijo k nenehnemu vračanju v preteklost! Povejte jim tudi, da je vztrajno negovanje in poveličevanje žalosti ob izgubi drage osebe boleče, nenehno odpiranje ran pa ne nazadnje škodljivo za vaše zdravje. Poskusite najti pot do njihovega razumevanja tudi večkrat, če bo treba! Jeza, prepiri in morda še kaj hujšega ne smejo prevladati nad zdravo kmečko pametjo. Upam, da jo je vaša pokojna žena posejala tudi v njihova srca. Čas bi bil, da se tega, kar jim je nekoč privzgojila najboljša mama na svetu, začnejo zavedati.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
