Odnosi: Kako naj spametujem poskočnega sina?

Vsaka, ki jo je pripeljal, je vedela za številne predhodnice, a je vseeno tvegala. Milena: Same so si krive, saj so vedele.

Tue, 05.01.2016, 18:00
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

 

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na: nedelo@delo.si

Vprašanje: Z možem imava dva sinova, ki sta že oba pri kruhu. Z mlajšim ni nobenih težav, uredil si je dom, vsakokrat, ko konec tedna pridejo na obisk, imam občutek, da lepo skrbi za vnuka in se razume z ženo. Starejši pa mi že od nekdaj dela sive lase. Star je 43 let, ima krasno službo, lastno stanovanje, zelo je priljubljen, veliko potuje, a kaj, ko nima obstanka pri dekletih. Ko bi vi vedeli, koliko jih je že imel! Dokler je še živel doma, sem marsikatero celo tolažila in ji brisala solze, ko jo je zapustil. Ima tudi osemletno hčerko. Bilo je zelo grdo, ko se je razšel z njeno mamico. Dokler ni dobila novega partnerja, deklice, na katero sva z možem zelo navezana, sploh ni pustila k nam. Žalost­no je, da se sin ne zmeni dosti za lastnega otroka. Kljub temu vnukinja – a šele zadnji dve leti – prihaja vsak petek in ji druženje z bratrancema veliko pomeni. Sin dobro ve, da trpim zaradi njega, a ga moja bolečina zabava. Včasih se iz mene tudi norčuje. Dekleta, ki se zaljubljajo vanj, so vedno mlajša, zdaj zapeljuje eno, ki ima komaj dvajset let. Iz njihovih pogovorov razberem, da vsaka dobro ve, kakšen je, a se vseeno zapletejo z njim. Zanima me, ali poznate način, kako bi ga spametovala.

Cirila

Odgovor Milene Miklavčič: Draga Cirila, vaša želja, da bi spremenili sina, je prav toliko nemogoča, kot bi bilo, če bi potrkali na vrata enega od sovaščanov in mu rekli, naj prepleska fasado svoje hiše, ker vam gre zdajšnja barva močno na živce. Upravičeno bi vas postavil pred vrata, rekoč, da se ne praskajte tam, kjer vas ne srbi. Enako velja za vašega poredneža. Več kot dovolj je že star, da mora živeti samostojno življenje, kakršnokoli že je! V pismu ga opišete kot zelo samozadostnega in vase zagledanega, žal pa iz vaših besed ne znam razbrati, zakaj mu ženske pomenijo zgolj in samo igračke, ki jih zavrže, ko se jih naveliča. Zaradi boljšega razumevanja njegovih dejanj se tudi sprašujem, je bil morda kdaj v mladosti nesrečno zaljubljen, pa se zdaj maščuje vsakemu krilu, ki mu prečka življenjsko pot? Lahko je takšen, brez izrazite empatije do bliž­njega, že po naravi, kdo ve? Lahko pa le misli, da je car, in zato počne, kar mu pade na pamet. Ne vem, sanja se mi ne, kaj ga žene prej kot ne v lastno pogubo. Glede na to, da so njegove spremljevalke vedno mlajše, bi pa že lahko rekla, da se začenja zavedati, da ni več tako poskočen, kot je še nedavno bil, zato se nadeja, da mu bodo mlajše ženske povrnile to »moško moč«. Povedali ste mi, da je vsaka, ki jo je pripeljal, vedela za številne predhodnice, a je vseeno tvegala. Z drugimi besedami to menda pomeni, da so same rinile z glavo skozi zid, mar ne? Če jih je pri odljubljanju krepko bolela glava, ne morete prav nič pomagati! O tem, da bi dekleta že vnaprej opozarjali, naj odidejo od vašega sina, dokler ni prepozno, raje ne razmišljajte, ker vas nobena ne bo jemala resno.

Upravičeno pa vas skrbi njegov hlad do lastnega otroka, to pa! Deklici sicer kupi marsikaj, celo preveč, a tudi pri ljudeh, ki živijo skrajno moderno življenje, bi moralo veljati, da se s čustvi lastnih otrok ne smejo igrati. Drži, da vidva z možem dajeta deklici ogromno ljubezni in pozornosti, a to ni to, kar ona zares potrebuje. Kakor vas razumem, ima njena mamica z drugim moškim majhnega otroka in tudi zato ji je prav, da je pred hčerko vsaj čez vikend mir. Raje si ne predstavljam, kako osamljeno in zapuščeno bi bilo dekletce, če še vas ne bi imelo!

Želeli bi, da bi se očka z njo več družil, jo kdaj kam peljal, se z njo igral. Večkrat ste že razmišljali, da bi mu prepovedali, da vodi v hišo različna dekleta, a se bojite, da potem tudi sam ne bi več prihajal. Morda pa bi vseeno poskusili? Vaš dom je vendar zatočišče za družino, ne železniška postaja za naključne bejbe, ki danes so, jutri jih pa več ni. Lepo se pogovorite z njim, če ne bo razumel, pomeni, da je kljub triinštiridesetim pomladim še zmeraj otročji kot takrat, ko je še lulal in kakal v plenice. Če ga nekaj časa ne bo, nič hudega, vsaj ne boste imeli pred očmi njegove neodgovornosti in nemogočega obnašanja.

Morda tudi ni bilo prav, da ste mu, ko je bil še čas, zmeraj popuščali, mu gledali skozi prste in v bojazni, da ga ne bo več na spregled, mižali pred njegovim očitnim neupoštevanjem moralnih načel, srčne kulture in lepega obnašanja? S tem, kar počne, vam iz dneva v dan dokazuje, da vas nima prav nič rad, da vas čisto nič ne spoštuje. Morda ste mičkeno tudi sami krivi, ker ste mu premalokrat pokazali meje? Čeprav je vaš otrok, mu ne bi smelo biti vse, kar mu pade na pamet, dovoljeno. Vsaj v vaši hiši ne! Prav tako ni treba, da mu kažete svojo žalost. Zakaj? Do zdaj se je iz vaših čustev zmeraj le norčeval. Raje mu pokažite odločnost, vzravnajte se in mu dajte tudi z glasom jasno vedeti, da je njegovih igric in nizkih udarcev – konec. Res ne vidim smisla v tem, da ga najprej gledate ure in ure, ko pred vami »šminkira«, potem pa ves teden jočete, ko se spomnite, kako trapasto se je obnašal ne le do hčerke, tudi do vseh drugih. Naj se fant – končno že – začne zavedati, da življenje ni igra, da njegovi starši in hčerka niso predpražnik, ob katerega si bo brisal umazane čevlje!

Prijavi sovražni govor