Tiskane izdaje
Pismo bralke: Nikoli si nisem mislila, da je lahko skupno življenje tako naporno! Z možem se poznava več kot petnajst let, a sva v tem času živela ločeno – vsak pri svoji primarni družini. Poročila sva se, ko je imela hčerka tri leta. Čez noč sva se morala prilagoditi drug drugemu. Ni bilo lahko, a se trudiva. Ker imava zelo različne navade, jih poskušava usklajevati. Zalomilo se je le pri denarju. Že od otroštva sem navajena, da mi denarja nikoli ne zmanjka, ne glede na to, kako na tesnem sem z njim. Mož je drugačen. Prejšnji teden sem se malo bolj poglobila v finančno stanje. Bila sem šokirana, ko sem spoznala, da se dobesedno utapljava v limitih, bančnih in trgovinskih karticah, v kreditu za avto, počitnice, za kup drugih manjših drobnarij. Skoraj štirideset let sem si kaj privoščila le, če sem finančno zmogla. Zdaj imava z možem marsikaj, če ne celo vsega preveč, a kaj, ko v tem nepotrebnem razkošju ne znam uživati, saj se vsak trenutek zavedam, da se dušiva v dolgovih. Ko možu očitam nespametnost, se mi smeji, da sem preveč starokopitna. Jezi me tudi, ker svojim domačim nenehno nekaj posoja. Vem, da zneski niso veliki, a vendarle. Dvomim, da mu kdaj kaj vrnejo. Ker nočem, da bi finančne zadeve povzročile med nama usodne nesporazume, se obračam na vas. Morda mi lahko pomagate. Ana
Milena svetuje: Malo za šalo, malo zares: ob branju vašega pisma sem spoznala, da tudi bančniku ni zmeraj zaupati in mu je treba ves čas gledati pod prste!
Ko se dva začneta prepirati zaradi denarja, se pogosto zdi, da se sučeta po zelo tankem ledu. Nobeden ne ve, kdaj bo počil in bosta oba zgrmela v ledeno mrzlo vodo. Že od nekdaj velja – in to se v vsakdanjem življenju potrjuje vsak dan –, da pri denarju ni ljubezni. Treba je imeti – hočeš nočeš – zelo čiste račune. Včasih se mi celo zdi, da je lažje zakrpati »načeto« ljubezen kot pa partnersko zvezo, v kateri letijo izpod neba gnojne vile zaradi različnega odnosa do denarja. V takšnih prepirih je zmeraj nekaj umazanega, kar pusti, četudi se vse dobro izteče, grenak priokus. Pri vaju, na srečo, še ni tako hudo.
Danes, ko se mladi dokaj pozno odločajo za partnerstvo, se dogaja, da njihovi odnosi zaradi medsebojnih že izoblikovanih, trmastih in nepopustljivih stališč in nasprotij kdaj pa kdaj tudi padejo na izpitu. Nekaj podobnega se dogaja pri vaju, saj sta se odločila za družino »šele« pri dobrih petintridesetih letih. Življenje je v vajinem primeru že odložilo dleto in kladivo, s katerima je izoblikovalo značaj in tudi pričakovanja.
Vaše vrednote, vsaj tiste glede denarja, ki so vam jih vsadili starši in ste jih potem nadgradili še sami, so bistveno drugačne od moževih. Prepričani ste, da mora biti vsak človek samopreskrben, porabiti toliko, kot ima v žepu. Njegovi so denar brez slabe vesti z lopato metali skozi okno tudi za ničevosti, brez katerih bi se dalo prav tako odlično živeti. Moža so kot otroka razvajali z žepnino, ki je bila namenjena zgolj temu, da je imel zmeraj polne žepe nečesa, s čimer je potem »kupoval« marsikaj, tudi prijatelje. O tej plati se vam ni niti sanjalo, nekatere podrobnosti prihajajo na dan šele zdaj, ko sta si zaradi denarja skočila v lase. Njegov odnos do denarja je še toliko bolj zanimiv, ker je zaposlen v eni od bank. Vaše pričakovanje, da ga bodo službene obveznosti spremenile, so se izkazale za zelo jalove.
Mnogi, s katerimi sem se pogovarjala, trdijo, da morajo biti v zakonu finance skupne. Ker sta pač mož in žena eno. Teoretično to morda drži, a ne zmeraj in ne povsod. Najdejo se izjeme, kjer to preprosto ne gre in se je treba ves čas usklajevati na druge načine. Ne nazadnje tudi vozniški izpit naredijo nekateri v prvem poskusu, najdejo pa se takšni, ki jim še po dvajsetem ne uspe.
Sama sem – glede na premnoge izkušnje – bolj zagovornica dveh ločenih žepov. Skupni naj bodo takšni in drugačni stroški, ki naj se delijo na polovico. Trenutno se je vama nabralo za okoli 12.000 evrov različnih minusov na osebnem računu, karticah in potrošniškem posojilu. To ni majhen denar! Pravite, da niti ne veste, za kaj vse se je mož zadolžil, ker je takrat, ko gre denar od njega, nepremišljen in zelo širokosrčen. Veste tudi, da je nekaj tisočakov posodil bratu, koliko, še sam ne ve.
Kaj storiti ta trenutek, da se vam res ne bo »zmešalo« od jeze? Najprej vam polagam na srce, da bodite še naprej strpni do njega. Brez kričanja, zmerjanja in grobih besed. Čez noč ga ne boste spremenili! Naredite pa vse, da se bosta od zdaj o vsem, kar je povezano z denarjem pa tudi vašo jezo, čim več pogovarjala! Počasi se znebite kreditnih kartic in nepotrebnih dolgov. Eno in drugo je velika potuha. V trgovino pojdite z listkom, da boste kupili zgolj tisto, kar je nujno potrebno. Če takrat, ko boste potegnili črto, ne bo nič ostalo za letošnje počitnice na morju – nič hudega! Prepričana sem, da je v okolici kraja, kjer živite, nešteto kotičkov, ki jih še ne poznate. Obhodite jih peš, pa boste – ker imata oba sedeči službi – naredili veliko dobrega tudi za svoje telo.
Še to: ne bo nič narobe, če se boste s sorodniki dogovorili, da si boste ob rojstnih dnevih podarjali malo bolj skromna darila. Ni treba, da mislijo, da prihajata najmanj z angleškega dvora! Živimo v času, ko je celo zelo dobrodošlo, če imate na strani nekaj rezerve. Nikoli ne veste, kdaj vaju bo življenje prizemljilo. Prav bi bilo tudi, da hčerki in tistemu, ki je na poti, privzgojite malo bolj »konservativne« navade. Potrošniški odnos do denarja vodi bolj kot ne – v pogubo.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
