Tiskane izdaje
Pismo bralke: Bližam se štiridesetemu letu. Imam partnerja in najstniško hčerko. Upam si reči, da so naši medsebojni odnosi skoraj idealni. S partnerjem se veliko pogovarjava, žal pa pred njim skrivam nekaj, kar je povezano z mojim študijem. Kot študentka sem našla sobo pri moškem, ki mi je bil že ob prvem stisku roke zelo všeč. Podoben je bil očetu, ki mi je vse življenje predstavljal idealnega moškega, le da ta, sobodajalec, ni bil intelektualec, temveč skromen, neizobražen moški. Imel pa je zelo širok pogled na svet, ki ga je črpal iz knjig za osebnostno rast, ki jih je prodajal od vrat do vrat. Intimni stiki med nama so se zgodili spontano. Čeprav je bil od mene starejši trideset let, mi je bilo lepo. Razvajal me je in mi omogočal marsikaj, česar si sicer ne bi mogla privoščiti. Ko sem doštudirala, sem se morala preseliti na drug konec Slovenije. Slovo je bilo težko, a neizogibno. Ustvarila sem si družino, v gmotnem smislu nam danes nič ne manjka. Pred kratkim pa se je zgodil šok: z možem sva šla v Klinični center obiskat njegovega prijatelja. Kar naenkrat zagledam na hodniku starčka, malo zanemarjanega, ki podrsava proti meni s hojco. Takoj sem ga prepoznala, on mene ni. Šel je mimo, kot bi bila popolna tujka. Morala sem se usesti, tako iz sebe sem bila. Preplavili so me spomini, zajokala sem. Ko se je vrnil mož, sem se še zmeraj tresla. Bil je začuden, vprašal me je, kaj je narobe, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik. Naj mu zaupam skrivnost, naj jo zaupam hčerki in jo s tem zavarujem pred kakšnimi podobnimi dejanji?
Milena svetuje: Draga Livija, takole bom rekla, ne da bi ovinkarila: če bi možu danes, po petnajstih letih skupnega življenja, začeli razkrivati svoje tako imenovane grehe, bi se tudi on počutil točno tako, kot ste se vi, ko ste pred zagledali starčka, ki je šel mimo vas, ne da bi vas prepoznal. Povedano v prispodobi: predstavljate si človeka, ki se nekega lepega dne naveliča ne preveč lahkega bremena in ga, meni nič, tebi nič preloži v naročje tistega, ki do takrat ni dvignil več kot le mačjo dlako. Zrušilo bi ga.
Tudi vašega moža bi resnica prizadela, posledično bi se lahko sesuli temelji vajinega sobivanja. Skok v ledeno mrzlo vodo – kakorkoli obračate – niti sredi vročega poletja ni priporočljiv.
Dobro je vedeti: prijetne stvari je lepo deliti, takšne, kot so vaše, pa je boljše obdržati zase. Po mojem mnenju, ker sem tudi o tej temi slišala že nešteto pomislekov za in proti – je čas za iskrenost najbolj primeren tedaj, ko se dva človeka spoznavata. Takrat si povesta o sebi vse, in če je ta »vse« sprejemljiv za oba, začneta tkati zametke tesnejšega, bolj intimnega sobivanja, ki lahko na koncu vodi tudi v prijetno partnerstvo, kakršnega imata vidva z možem.
Pa tudi sicer mi pogrevanje preteklosti ni najbolj pri srcu. Slaba vest, ki bremeni dušo, gor ali dol. Kar je bilo, je bilo, pomembno je, kaj je danes in kako tesno – z roko v roki, s srcem ob srcu – hodimo v jutrišnji dan. Zlepa ne bom pozabila gospoda, ki ženi še leta po njeni smrti ni mogel odpustiti, da ni prišla nedolžna v zakon. Ona pa verjetno sebi tudi ne, ker mu je šla ob štiridesetletnici skupnega življenja to povedat.
Skrbi vas, da se bom ob težavah, ki jih imate, zgražala. Ja, lepo vas prosim, kdo sem pa jaz, da bi to lahko počela? Mislite, da imate samo vi probleme, da jih drugi nimamo?
Ena od epizod v nadaljevanki, ki se ji reče vaše življenje, je pač bila takšna, da vam danes ne da spati. Pa se – namesto da se ukvarjate z nenehnimi očitki, s katerimi se obremenjujete – raje vprašajte, zakaj, za vraga, na to epizodo 15 let niste niti pomislili.
Takrat, ko ste se čustveno zapletli z moškim, ki bi bil lahko vaš oče, ste bili mladi, vihravi, neizkušeni, tudi osamljeni. Z njim ste se lahko pogovarjali o stvareh, o katerih vrstniki niso imeli pojma. Gospod vas ni izkoriščal, ni vas omejeval, ni bil grob, niti nasilen, ni vam grozil. Prinašal vam je vedrino, priboljške, za nameček pa vas je še pocrkljal, česar se niste branili.
V pismu ste zapisali, da se vam zdi, da ste podobni ženskam, ki se čustveno navežejo na svoje posiljevalce ali na očete, ki jih spolno izkoriščajo. Trdno sem prepričana, da takšna primerjava ni poštena in ni primerna, zato bi bilo prav, da jo za vse večne čase črtate iz svoje glave.
Obenem pa bi vas pobarala: bi bil vaš šok kaj manjši oziroma ga sploh ne bi bilo, če bi ta gospod ohranil svojo nekdanjo kondicijo in bi bil ob mimobežnem srečanju takšen, kot ste ga ohranili v spominu?
Upam si reči, da vas je spravilo iz tirnic prav to in nič drugega: njegov videz. Noge vam je spodneslo zato, ker ste zagledali betežnega, neurejenega starčka, ki je šel mimo vas, ne da bi vas sploh spoznal. Imam prav?
Petnajst let, kar se nista videla, je za moškega v drugi polovici življenja lahko strašno dolga doba. Morda je izgubil ženo, morda se je ločil, morda živi sam iz kakšnih drugih razlogov, morda je zelo bolan, dementen, kar je pri sedemdesetih čisto pričakovano. Morda se mu zaradi teh vzrokov in še kakšnega leta še toliko bolj poznajo.
Ne bom vam rekla, da pozabite nanj, ker bi se takšne besede slišale kot leporečje brez repa in glave. Manj pa vas bo bolelo, če svojo zgodbo zapišete ali pa se o moškem pogovarjate s hčerko in njenimi prijateljicami v tretji osebi.
Morda bi bilo to celo prav, kajti »plačevanje v naturalijah«, ne le za stanarino tudi za marsikaj drugega, bolj ničevega, se je med mladimi dandanašnji preveč razpaslo.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
