Tiskane izdaje
Pismo bralca: Priložnostno delam na neki bencinski črpalki in vsako soboto, če le imam čas, najprej preberem vaš prispevek. Opazil sem, da vam fantje moje starosti sploh ne pišejo. Upam, da zato, ker se vam oglašam, ne bom videti čudak. Star sem 24 let in še malo, spomladi sem diplomiral, a ker nisem našel službe, se preživljam priložnostno. Živim doma. Če se z očetom spreva, kar ni tako redko, se za nekaj časa preselim k prijatelju. Mama bi zame naredila vse, a nočem. Težava je tudi, ker nimam punce. V bistvu si je niti ne želim. Sploh pa ne po tem, ko sem imel nekajmesečno, zelo ponesrečeno zvezo s poročeno žensko. Vse, ki jih poznam, hočejo samo denar in seks. Odbija me, ko se ga napijejo in potem rinejo celo druga v drugo. Tudi na našem stranišču se dogaja marsikaj. Zjutraj zelo rad spim, dopoldanska služba mi je muka, ne maram tetoviranih, piva v pločevinkah, mrzlih radiatorjev in cigaretnega dima. Jesen me zaradi dežja in megle ubija, a nisem depresiven. Mogoče bom nekega dne zamenjal poklic. Lahko pa se celo zgodi, da bom vse skupaj poslal k vragu in šel v Indijo.
Milena svetuje: Dragi Tine, mi, starejši se z mladimi pogosto težko pogovarjamo. Pa ne zato, ker se ne bi želeli, temveč zato, ker so vaši in naši svetovi med seboj oddaljeni na milijone kilometrov. Ko pa naletim na fanta, kot ste vi, se mi zdi, da je še upanje! Imam občutek, da ste nekaj posebnega, manjka vam le mičkena spodbuda, ki bi vas narahlo, z nevidnimi prsti porinila na pravo pot.
Ko sem prebirala vaše pismo, sem si predstavljala človeka, ki stoji pred polnim hladilnikom in ne ve, kaj bi jedel, ker na policah ne najde točno tistega, kar bi mu v tistem trenutku potešilo lakoto. A nič hudega! Pri štiriindvajsetih ste se o življenju šele začeli učiti!
Tisti malo starejši od mene bi zmajevali z glavo, češ kaj pa mu je, kaj sploh tarna: ima službo, streho nad glavo, izobrazbo. Sitni starši, ki ne premorejo kančka razumevanja za svoje potomce, so pa tako in tako obstajali že od nekdaj.
Če sem lahko iskrena, moram reči, da mladim, ki odraščajo v današnjem svetu potrošništva in pomanjkanja vrednot, čisto nič ne zavidam. Zdaj se na vsakem koraku posluša, da »se nič ne splača«, da je vse »brez veze«, da je »vse zanič«, tudi to, da so »vsa dekleta enaka«. Kar pa, seveda, sploh ni res! Zaboli me srce, ko opazim nevoščljivost do tistih, ki jim gre vse kot po maslu. Nekoč je bilo drugače. Še v času moje mladosti smo se pogosto ravnali po besedah: »Če zmore on, bom še jaz!«
V starih časih, ki jih zelo dobro poznam, je bilo življenje neprimerljivo težje kot danes. V družinah je bilo tudi več fizičnega nasilja, kljub temu pa so starši, skupaj z družbo, v kateri so živeli, bolj negovali nekatere vrednote, ki so zdaj malodane že izginile. Zelo so zatirali tudi lenobo, da bi kdo dopoldne poležaval, tako kot vi, ni bilo misliti. Misli, da si je treba poiskati kakršnokoli delo in skrbeti zase, ko odrasteš, so bile same po sebi umevne. Nasploh ni bilo razvajanja otrok. Ta virus je začel zastrupljati šele mojo in vse poznejše generacije, ko se je otroke začelo pretirano razvajati in jim dopovedovati: uči se, da ti v življenju ne bo treba delati. Še raje pa se je govorilo: »Otroku moram dati vse, da bo imel lepše otroštvo od mojega.« Žal je tako, da tistega, kar dobimo podarjeno, ne cenimo toliko, kakor če se za dobrine potrudimo sami – na takšen ali drugačen način.
Starejši s svojimi drugačnimi zgodbami niso več v modi. Če se še kdaj oglasijo, se nanje gleda zmedeno, pokroviteljsko, celo zviška. Iz osebnih izkušenj pa lahko trdim, da bi bilo dobro, če bi bili do njih malo bolj odprti in ne bi vsega, kar povedo, imeli za nepotrebno pridigarstvo, zastarelo in preživeto.
Pogosto sem strmela odprtih ust, ko so mi pripovedovali, čemu vse so se morali odpovedati, da so dosegli svoje cilje. Čeprav je bila to le streha nad glavo. Neverjetno je, kako skromni so bili, ko so poskušali ujeti lepše in boljše čase zase in za svojo družino. Od njih sem se naučila, da nam nič ne pade v naročje samo od sebe. Razen, seveda, če imamo radodarne starše ter zveze in poznanstva. Še zmeraj občudujem gospoda, ki se je rodil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kot nezakonskega ga je, nepismenega in od vseh zavrženega, premetavalo sem in tja. Sam se je naučil brati in pisati. S sinom je potem hkrati diplomiral na fakulteti, in to ob redni službi in delu na manjši kmetiji. Poln življenja in notranje energije se je držal pregovora, da se vse da, če se le hoče. Še danes, ko je že krepko prekoračil devetdeseta, ne prenese tarnanja. Takšnega sogovornika, ki bi vas spodbujal in vam vlival upanje, bi privoščila tudi vam. Potem ne bi več razmišljali o begu v nekakšno Indijo Koromandijo. Takšni prebegi v duhovnost nam ne koristijo, ampak nas uspavajo, da pozabimo, da se Indija Koromandija skriva v nas samih, ne tam nekje nad oblaki.
Morda bi se z besedo, dvema dotaknila še vašega odnosa do žensk. Teoretično so ženske res takšne, kot trdite, a ne vse, temveč tiste, ki jih nezavedno iščete in jih zato tudi srečujete. Obstajajo pa tudi drugačne, takšne, ki v moškem ne vidijo zgolj osebka, ki bi zadovoljeval njihove seksualne potrebe, temveč tudi človeka, s katerim bi rade preživele preostanek svojega življenja v dobrem in slabem.
Še to: delo na bencinski črpalki je lahko tudi priložnost za nove ideje. Izobraženi ste, naredite vse, da vam diploma ne bo v breme, temveč bo od nje kaj koristi. Zastavite si za cilj, kako boste čez čas vzeli črpalko v najem in si s časovnim zamikom ustvarili celo verigo podobnih po vsej državi. Iskanje novih izzivov je vsaj zame, pa bi lahko bila vaša stara mama, še zmeraj polno adrenalina!
Tako. To bi bilo za ščepec malo bolj »starokopitnega« razmišljanja. Želim vam vse dobro, nasmehnite se, dvignite glavo, a ne pozabite: je ni stvari na tem božjem svetu, ki bi bila tako slaba, da ne bi bila vsaj za nekaj dobra!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
