Tiskane izdaje
Vprašanje: Star sem 42 let, imam partnerico in dva šoloobvezna otroka. Moral bi biti srečen, saj imam hišo, službo, tudi sicer sem vesel fant, ki poje v domačem oktetu, rad fotografira, se ukvarja s športom in še bi se kaj našlo. Težavo pa imam z dekletom, ki se noče preseliti k meni, čeprav živim komaj deset kilometrov stran od nje. Pravi, da ji je pri starših udobno, kar je res. Mama je njena »služkinja«, skrbi tudi za najina otroka, tako da partnerici ni treba migniti s prstom, ko pride iz službe. Ob petkih otroka odpeljem k sebi in ju imam do ponedeljka. Včasih še dlje, zaposlen sem kar doma in si lahko privoščim fleksibilen delovni čas. Otroka me imata zelo rada. Dekletu sem že večkrat povedal, da tako ne gre več naprej, a se mi samo smeji in me »tolaži«, da jo imam preveč rad, da bi jo pustil. Motijo me tudi njene tri prijateljice, ki so še samske, a precej mlajše. Včasih imam občutek, da so tudi one krive za naše težave.
***
Odgovor: Dragi Domen, vaše pismo je, žal, žalosten odsev današnje razvajene družbe. Posamezniki, ki jim je, podobno kot vam, še mar za vrednote, pogosto delujejo kot osamelci sredi ravnine. V zgodbi se bosta našli tudi Nataša in Zdenka, le da so njune težave videne iz drugega zornega kota. Med vrsticami ste, vsi, bolj ali manj na glas iskali krivce za brezizhoden položaj, v katerem ste se znašli, a se mi zdi, da na napačnem koncu.
Pa greva kar po vrsti: ne da bi se tudi formalno ločili, živite, kot bi bili ločeni. To, da vam dekle občasno greje posteljo, ni omembe vredno. Že takrat, ko sta bila še brez otrok, se ni zmogla niti znala odlepiti od svojih staršev. Oba sta jo obilno razvajala, svoje poslanstvo, da iz hčerke ustvarita »invalida«, sta, kot kaže, uspešno opravila.
Najini razmišljanji se v osrednjem delu vašega pisma mičkeno razlikujeta: vi vidite v širokosrčni pomoči nesojene tašče marsikaj dobrega, jaz pa mislim, da je prav njena sebična »dobrota« vir vsega zla. Starša – zlasti mama – hčerki nista dovolila odrasti niti potem, ko sta se rodila vajina otroka. Na vse mogoče načine sta ji »branila«, da bi postala prava mama in prevzela svoj del obveznosti in dolžnosti! To, da vaša deklica ne zna skuhati niti čaja in pospraviti za seboj, je pri vsem, kar se vam dogaja, postranska škoda. Najbolj žalostno je, da se nihče med vami ne zaveda, da vlak, na katerem sedite, brez pravega voznega reda drvi v prepad. Četudi se bodo stvari, optimistično rečeno, nekoč uredile, sta malčka že v zgodnjem otroštvu pridobila preveč zgrešenih vzorcev o tem, kakšna mora biti družina, o sobivanju v njej, o vlogi očeta in tudi mame. Temu, kakor trenutno živite, družina pač ne moremo reči, mar ne?
Velik del krivde, da je tako, kot je, leži tudi na vaših ramenih. V odnosu do partnerice ste bili ves čas preveč popustljivi in ste vsakič dovolili, da je izsilila vse, kar ji je padlo na pamet. V njeno dobro, seveda. Že takrat, ko sta načrtovala prvega otroka, bi morala, ker sta za to imela možnosti, zaživeti skupaj. Ne vem, jo imate res preveč radi ali pa ste (bili) preveč neodločni in ste zato privolili, da ostane za »nekaj časa« še pri starših, češ da jo bodo znali bolj pocrkljati kot vi? Lepo vas prosim! Takšne neumnosti pa še ne!
Izsiljevala in zmagala je tudi po rojstvu drugega otroka. Prihajali ste kot kakšen stric na obiske, o intimi ni bilo govora, saj njena družina živi v manjšem stanovanju. V tem, da ste lahko vzeli otroka k sebi ob koncu tedna, ste videli zmago, a ste se motili. To je bil le izhod v sili, nič drugega. Doumeti morate, da njeni starši niso (!) del vajine družine, nobene pravice nimajo, da se vanjo vtikajo, jo razdirajo! Še manj, da iz kakšnih skrajno sebičnih namenov, ki jih zavijajo v celofan z »dobrimi deli«, onemogočajo vaše sobivanje.
V bistvu vam nič ne manjka, hkrati pa so vas prav »dobrotniki« oropali za tisto primarno, kar bi že zdavnaj morali imeti. Partnerica, tipična razvajenka sodobnega časa, je prav tako po svoje žrtev, saj je oropana empatije do vas in lastnih otrok. Breme, obveznosti in dolžnosti prenaša na starše, sama pa živi lagodno, prazno, samsko življenje s podobno mislečimi prijateljicami, ki so jim mar zgolj in samo žuri, lepotni in modni trendi, življenje na veliki nogi, da se le »dogaja«. To, da živi po svoje, ji omogočate tudi vi. Ne nazadnje s tem, da ob koncu tedna skrbite za otroka, gospodična pa ima mir in dovolj časa zase. Ja, dragi moj, prijateljice so v vaši zgodbi še najmanj krive!
Sprašujete me, kako vidim vašo prihodnost? Nič kaj rožnato, vsaj ne, ko gre za otroka. Prej ali slej bosta pristala pri vas, odraščala pa bosta v prepričanju, da ste vi hkrati mama in oče. Prave mame pa so na svetu zato, da jih sem in tja polupčkajo za lahko noč. Si tega želite?
Predolgo niste naredili ničesar, zavedate se, da tako ne gre več naprej, radi bi stopili na zavoro, vendar se bojite, da ne boste kos posledicam. A če želite, da bi bilo drugače, boste morali storiti prav to! V vaši širši, predvsem pa v ožji družini se boste morali temeljito pogovoriti o tem, kdo je kdo. In kdo mora biti s kom. Zamere gor ali dol – treba bo narediti red.
