Tiskane izdaje
Pismo bralke: Morda se vam bo moje pismo bralo kot znanstvena fantastika, a verjemite – v resnici je (bilo) še slabše. Imela sem najboljšo prijateljico, s katero sva se družili od prvega razreda naprej. Prijateljevali sta tudi najini družini, zato je bilo čisto normalno, da sva nenehno tičali skupaj. Že kot otrok mi je kakšno stvar ukradla, a mi je mama ukazala, naj bom tiho, ker se je bala zamer. V osmem razredu sem začela hoditi z njenim bratom, najino zvezo je na grd način razdrla. Kadar je nisem »ubogala«, mi je zamerila. Ko sem izbrala drugo fakulteto kot ona, skoraj dve leti ni govorila z menoj. Najhuje je bilo, ko sem spoznala zdajšnjega moža. Pred menoj je črnila njega, pred njim mene. A ker je bil pameten, ji ni uspelo. Pretrgali sva stike, vendar sva po spletu okoliščin spet trčili skupaj: poučuje na gimnaziji, ki jo obiskuje sin. Bil je med najboljšimi, zdaj pa, ko so se zgodile zamenjave in ga uči, je kar naenkrat vse narobe. Sin pravi, da ga sovraži in mu podtika »nepravilnosti«. Razumem, da je bila intrigantska do mene, ne razumem pa, kaj ima pri tem sin, ki se še rodil ni, ko sva se prepirali?! Dodati moram, da je bila na govorilnih urah do mene zelo sočutna in prijazna. Ob vsakem sinovem neuspehu me pokliče in me »tolaži«, naj se ne »sekiram«, da bo naslednjič »bolje«. Veronika
Milena svetuje: Draga Veronika, vaša zgodba je ena tistih, po katerih bi kakšen režiser z veseljem posnel zelo napet psihološki triler, v katerem se do zadnje minute ne bi vedelo, kdo bo iz bitke izšel kot zmagovalec. S to prijateljico imate res eno samo smolo. Škoda, da je premalo prostora za objavo vseh detajlov, ki so pripomogli, da sta se pred leti dokončno razšli.
Pa začniva od začetka: ko bi bila vaša mama vsaj za ščepec manj klečeplazniška, bi sama ukrenila vse potrebno, da bi s to nemogočo deklico že v otroštvu prekinili stike. Kocine mi stojijo pokonci, če pomislim, da se je vse, kar ste zapisali, lahko tudi zgodilo. Imeti takšno prijateljico v bližini ni le neprijetno, je tudi mičkeno nevarno, saj se nikoli ne ve, kaj ji bo padlo na pamet.
Medtem ko je po eni strani razmišljala, kako bi še utrjevala moč nad vami, je bila po drugi do vas pretirano prijazna. Tudi zato ste jo vsakič, ko sta se sprli, sprejeli nazaj, saj vas je s svojim obnašanjem in priliznjenostjo prepričala, da ste bili edinole vi krivi za nesporazume. Že od otroštva vas je vrtela na žaru, z vami je počela vse, česar se je spomnila, ker je vedela, da se njeni oblasti ne zmorete upirati. Na željo vašega partnerja, ki so mu spletke zrasle vrh glave, vam je končno uspelo pretrgati vse stike.
Ponovno srečanje z njo je bilo po toliko letih zelo boleče. Sploh zato, ker je za manipulacije začela izrabljati vašega sina. Na videz je spet zelo prijazna, za hrbtom pa se, tako pravite, potuhnjeno znaša nad sinom. Fant se zato vsako jutro le mukoma odpravi v šolo, ker ne ve, kakšno presenečenje ga tam čaka.
Sprašujete me, kako ukrepati, ko pa za maltretiranje nimate nobenega pravega dokaza. Odkrito vam povem, da ne razumem vašega cincanja! Nič se ne bo rešilo samo od sebe! Pa kaj potem, če je profesorica! Zakaj se ne pogovorite s sinovo razredničarko? Z ravnateljem? Nič vam ne sme biti nerodno! Od kod strah, da se tej ženski ne upate postaviti po robu? Tokrat ne gre le za vas, gre za vašega sina, ki mu lahko gospa z intrigami, skritimi pod »pedagoško«, sveto in nedotakljivo pahljačo, uniči življenje!
Seveda, dopuščam možnost, da bo besede obrnila tako, da bo videti kot žrtev vašega »maltretiranja«, vas pa bodo imeli za zadnjega tepca na vasi. A poskusiti je treba, za božjo voljo! Ni druge rešitve! Teoretično je mogoče, da fanta prepišete na drugo srednjo šolo, a to bi bil skrajni izhod v sili! Bežati vam, vsaj za zdaj, res ni treba!
Vem, da svoje nekdanje prijateljice – ker je »ena sama groza« že od zmeraj – ne boste mogli spremeniti. Verjetno si bo morala nekega lepega dne poiskati celo kakšno strokovno pomoč. Vi, draga Veronika, pa lahko (morate) spremenite sebe! Ker če tega ne boste storili, vas bo zaradi podobnih ali še hujših težav, kot so te, ki vas zdaj spravljajo v slabo voljo, še kdaj bolela glava. Kaj vam mar, kaj bodo ljudje rekli, zapomnite si raje, da je boljša prva zamera kot zadnja. Nesporazume je treba razčistiti na začetku in ne potem, ko že gori voda!
Ne morete pozabiti, kako vam je prijateljica poskušala speljati moža, na srečo ni nasedel na njeno dobrikanje. Zafrknila pa je življenje svojemu bratu – vašemu prvemu fantu! Sestro še zmeraj slepo uboga in je pod njenim vplivom.
Še nekaj bi bilo nujno: pogovor v vaši družini! Do zdaj ste to plat svoje preteklosti – ker se pač vplivnim staršem prijateljice tudi vi niste hoteli zameriti – skrbno skrivali pred obema otrokoma. Usedite se za mizo in položite karte nanjo z vsemi bolečimi podrobnostmi vred. Dopuščam možnost, da se bosta otroka iz vaših izkušenj lahko naučila marsičesa, kar jima bo v življenju prišlo prav.
Pozabite pa, da bi v svoje težave vmešavali »javnost«. Naredili bi več škode kot koristi. Ljudje, ki niso nikoli na svoji koži občutili težav, kakršne imate vi, bi bili lahko pristranski in bi vas zasuli z neprimernimi pripombami, kar bi dodalo soli na že tako bolečo rano.
Le korajžno se skupaj z možem in sinom napovejte pri razredničarki. Držala bom pesti, da se bodo težave razrešile tako, da bo volk ostal sit in koza cela.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
