Tiskane izdaje
Pismo bralke: Moja mama je imela rada moške, ni pa bila sposobna skrbeti za svoje otroke. Sorodniki so si nas zato podajali iz rok v roke. Ni nam bilo lahko, a smo bili zelo trdoživi in tudi učljivi. Vsem, ki so me naučili živeti in skrbeti zase, sem še zmeraj od srca hvaležna. Četudi nisem doštudirala – na fakulteti mi je bilo na smrt dolgčas –, sem še zmeraj sredi vseživljenjskega učenja. Zdaj obiskujem tečaje italijanščine. Imam krasnega moža, lep zakon, tudi z otrokoma nimava večjih težav. Veliko breme pa je zame njegovo sorodstvo. Po eni strani so izobraženci, po drugi strani pa brez manir in običajnih delovnih navad. Zlasti moževi nečaki. Ker živimo na Obali (lani smo se po več letih mukotrpnega dela pri hiši, ki sva jo preurejala sama, vanjo vselili), so sorodniki »sklenili«, da lahko brezplačno letujejo pri naju, na najin račun. Dobro, tega jim niti ne bi zamerila, saj so zanimiva druščina! Težave nam (mi) povzročajo s svojim odnosom do najine lastnine. Česar niso zasvinjali nevzgojeni nečaki, so brezobzirno pomagali uničevati odrasli. Za povrhu sem jim stregla spredaj in zadaj, pa res ne bi tarnala, če bi vsaj eden od njih ob odhodu domov rekel – hvala. Jezo in razočaranje zdaj stresam v pisanje, ki ga pošiljam vam. Jolanda
Milena svetuje: Podobne zgodbe, kot je vaša, so se dogajale včasih, se zdaj in se bodo tudi v prihodnosti. Med pismi, ki so prispela v tole rubriko, jih je bilo že nekaj. Edini poduk, ki ga iz njih dobimo, je, da molk v tem primeru ni zlato. Naj omenim Lucijo, z možem sta si uredila krasno stanovanje v hiši njene tašče. A kaj, ko je ta gospa po njem vodila »turistične oglede« svojih prijateljic, znank in sovaščank. Ko sta za njeno početje izvedela mlada dva, sta takoj naredila red: zamenjala sta ključavnico, s taščo pa sta se tudi pomenila, kakor je bilo treba. Od takrat vlada v hiši mir in nikomur več ne pade na pamet, da bi si lastil pravico do preveč domačnosti tam, kamor smo lahko povabljeni le kot gosti. Slovenci imamo do tuje lastnine včasih samosvoj odnos, kar je zelo narobe. Kadar pridemo kam na obisk, smo mi tisti, ki se prilagajamo, in ne obratno, ni tako? Če bi vaši sorodniki usvojili to prvo, zelo pomembno lekcijo, o kateri se učijo že v vrtcu, z njimi ne bi imeli prav nobenih težav.
V pismu ste večkrat omenjali, da od izobraženih ljudi avtomatično pričakujete primerno obnašanje v vseh pomenih besede. Žal so vaša pričakovanja, milo rečeno, zelo pretirana. Večkrat sem že zapisala, da to, da ima nekdo akademske nazive, še zdaleč ne pomeni, da je njim enaka tudi njegova srčna kultura. Prav tako nikjer ne piše, da kovačeva kobila pri tistih, ki so vešči vseh sort teorij o vzgoji otrok, ne bo bosa. Med besedami in prakso pogosto zija globok prepad. Da je tako, opažamo domala vsak dan, očitno se podobno dogaja tudi v moževi družini.
Morda bo ob vašem pismu kdo zamahnil z roko, češ pa kaj se razburjate, prišli so na počitnice, počutili so se sproščeno in domače, logično, da niso pazili, kaj točno počnejo in kam jim kaj pade od riti. Prav tako niso kar naprej vreščali nad otroki, naj bodo pridni in naj se lepo obnašajo. Saj so bile vendar počitnice!
Niti v najhujših morah si ne predstavljam, da bi se za deset dni naselila pri sorodnikih ali prijateljih, po mojem odhodu pa bi bilo njihovo stanovanje v razsulu. Pa da za »pedenanje« ne bi rekla niti hvala! Raje bi se v tla vdrla kot storila kaj takšnega! Neodpustljivo je tudi zato, ker so moževi sorodniki dobro vedeli (čeprav jih ni bilo blizu), da sta hišo obnavljala skoraj deset let, in to sama, da sta vanjo vložila sleherni evro, večino prostih vikendov, da sta vama pomagala tudi otroka. Njihovo obnašanje je zato še bolj obsojanja vredno. Kakšen tak, ki bi bil mičkeno žleht, bi celo pripomnil, da so vama nagajali nalašč ali iz nevoščljivosti. Edina olajševalna okoliščina, ki jo najdem, je, da so pač tiste sorte, ki vidijo zgolj sebe in svoj užitek, drugo jim ni mar. Ne morem si predstavljati, da so se lahko smejali, ko so si otroci namazali dlani z zeleno barvo in z njimi popackali jedilnico. Nemara ne bi bilo narobe, če bi jih že takrat vse skupaj postavili pred vrata. Morda bi se nad svojim početjem zamislili, ne dam pa za to roke v ogenj.
A vsaka šola nekaj stane, upam, da je bila dragocena tudi vaša. Z možem se lahko z nekaj časovnega zamika še enkrat pomenita o vsem, kar se je dogajalo. Prepričana sem, da sta nad obiski oba približno enako razočarana, le da je vašega moža zaradi obnašanja žlahte za povrhu še pošteno sram. O tem, kako ravnati v prihodnje, se morata dogovoriti skupaj. Obvezno! Upam, da bosta upoštevala, da je boljša prva zamera kot zadnja. Naj se sorodniki zavedajo, da so zmeraj dobrodošli na krajšem obisku, a za počitnice nikoli več. Bodo ali ne bodo doumeli, kaj jim želite s tem povedati, pa ni več vaša skrb!
Ob koncu bi rada namignila še nekaj: izkoristite lepe dni ne le za druge, temveč tudi zase, v dvoje. Sončne zahode doživljajta skupaj – z roko v roki, jutranji sprehodi naj vaju vodijo do obale na kavo ali sladoled. Ne branita se objemov, ki imajo okus po morju, privoščita si tudi vse drugo, kar vaju je že do zdaj povezovalo in osrečevalo. Sorodniki pridejo in gredo, vidva pa ostajata!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
