Tiskane izdaje
Pismo bralke: Poročila sem se zelo mlada. Rodila sta se dva otroka, mož je bil bolj vdan pijači kot družini, zato sva se po sedmih letih ločila. Zaklela sem se, da mi za moške ne bo nikoli več mar, a sem že po dobrih treh letih osamljenosti šla na limanice prvemu, ki je bil malo bolj prijazen do mene. V bistvu je bil poročen, verjela sem mu, da se bo ločil takoj, ko bo hči postala polnoletna. Pozneje se je pokazalo, da je sploh nima, za sinova (12, 14) iz dveh različnih zvez, ki sta zadnjo partnerico spravljala ob živce, pa je skrbela njegova mama. Bil je intelektualec, zelo načitan, skrben in pozoren, kadar se mu je zdelo, da ima od tega koristi. Prihajal je, kadar je sam hotel, če je le mogel, me je čustveno izsiljeval in držal v šahu. Uteho sem iskala v hrani. Iz dneva v dan sem imela več zdravstvenih težav, otroka sta me prosila, naj ga pustim, a ni šlo. Postala sem reden gost pri različnih zdravnikih. Pred časom pa sem v nekem starem Nedelu prebrala, da je treba odnos, ki nam jemlje moč in energijo, nemudoma, brez cincanja, končati, če želimo dobro sebi in bližnjim. Ne vem, kje sem dobila moč, vrgla sem pomirjevala v smeti, zamenjala telefonsko številko in ključavnico. Žal sem se potem na smučanju hudo poškodovala, več kot tri mesece sem bila v bolnišnici in na rehabilitaciji. Tam sem tudi spoznala moškega, ki je bil v primerjavi s prvima dvema kot noč in dan. Zdaj se zavedam, da sem takšne bisere srečevala že prej, a jih preprosto nisem znala videti. Zakaj?
Lidija
Milena svetuje: Hura, sem si rekla, ko sem prebrala vaše pisanje! Še ena, ki lahko svoji zgodbi doda srečen konec! Res me veseli, zlasti zato, ker ste nekaj zaslug za novo življenje, ki ga danes živite, pripisali tudi Nedelu. To se ne zgodi ravno vsak dan. Sprašujete me, kako je mogoče, da moških, kakršen je zadnji, pred tem niste videli. Odgovor je zelo preprost. Očala, skozi katera ste opazovali svet in ljudi, niso imela prave dioptrije. Morali ste se kar nekajkrat spotakniti, si potolči kolena, doživeti nešteto samoizpraševanj, da so vaše prioritete zamenjale vrstni red ne le v glavi, tudi v srcu. Pravzaprav je pot do zrelosti, ki ste jo morali prehoditi, nekaj običajnega. Tistim, ki se zavedajo, da je le redkim dano priti pameten na svet, je samo po sebi umevna, vam pa ni bila.
Za preteklostjo nima smisla jokati, to ste na srečo spoznali tudi sami. Kljub vsemu bi vas rada spomnila, da vse, kar ste doživeli, le ni bilo tako slabo. Seveda, odvisno od tega, ali vidite kozarec napol poln ali napol prazen. Če ne bi spoznali prvega moža, se vam ne bi rodila otroka, ki sta vam danes v veselje in ponos. Zadovoljni ste lahko, da ste ju dobro vzgojili, kar pomeni, da se imate radi, ste prijatelji in tesno povezani med seboj.
Mogoče vas je druga šola z moškim, ki vas je vlekel za nos, stala precej sivih las, a ste zbrali dovolj moči, da ste se ga rešili, česar ni zmožen vsak. Verjamem vam, da je bil ta korak eden najtežjih v vašem življenju. Veliko jih je, ki ga ne bi zmogli narediti, od bližnjih, celo od družbe in ustreznih inštitucij, bi – prej kot ne – pričakovali, da se jim bodo smilili in jim pomagali, a da bi sami zagrabili bika za roge? Ne, to pa ne. Zmogli ste se celo pogledati v ogledalo in si priznati, da vam podoba, ki jo gledate, preseda. Usta, zavihana do tal, oči, nabrekle od joka, kilogrami, ki so vas boleče spominjali na propadlo partnersko zvezo. Po pravici mi povejte: mar ni bil tudi občutek, ko ste se potrudili ta del sebe spraviti v red, nekaj posebnega in božajočega? Kot bi osvojili Mt. Everest, kajne?
Šok, ki ste ga doživeli z nesrečo, vam je še dodatno pomagal pri osebnem zorenju. Ko so vas zdravniki spravili k sebi in vam povedali, da boste, če boste pametni in jih ubogali, čez čas spet stali na smučeh, so vas neizmerno osrečili. Tisti trenutki so vam pomenili novo rojstvo in namig, da morate biti za ponujeno roko usode hvaležni, ne pa jo odrivati od sebe. V mučnih urah rehabilitacije ste spoznali, kako pomembno je, da lahko uporabljamo noge, roke in glavo. Da si lahko sami umijemo zobe, nesemo žlico v usta. Usode sotrpinov, nekateri niso imeli takšne sreče kot vi, vseeno pa so bili polni vedrine, optimizma in volje do življenja, so bile nepozabna šola življenja.
V pogovorih z njimi so se tudi vam odpirala vrata k novim, drugačnim vrednotam, ki so do takrat mirno in tiho stale pred vrati ter čakale, da jih opazite. Izkušnje so vas utrdile, vam po dolgem času narisale iskren in pristen nasmeh na obraz in vrnile lesk sreče in veselja v oči.
V najtežjih trenutkih ste spoznali moškega, ki je bil za določen čas – podobno kot vi – priklenjen na invalidski voziček. Tudi on je moral iti skozi trde in krute življenjske preizkušnje. Še bolj ekstremne od vaših.
Razumem vas, da vam je nerodno ob misli, da ste nekoč, ko ste bili še zelo zeleni, hrepeneli zgolj in samo po zunanjemu blišču. Ne le pri sebi, tudi pri moških. Danes, ko svojemu izbrancu naslonite glavo na ramo, se z njim iskreno pogovarjate o vsem, kar želite, si ne predstavljate več, da bi bilo kako drugače. Toplo mi je bilo pri duši, ko sem brala te odstavke iz vašega pisma. Dolgo ste se trudili, da bi diplomirali v šoli življenja, zdaj pa, ko vam je uspelo, se tega veselite in se zavedate, da je bilo vloženega preveč dela, neprespanih noči, odpovedovanja in zgrešenih korakov, da bi vas še kdaj zamikale »stare« skušnjave. Ostanite to, kar ste postali, vztrajate na začrtani poti učenja, ker boste le tako lahko še dolgo ostali srečni, ljubljeni, predvsem pa notranje zadovoljni.
