Odnosi: Oče mi še iz groba ne da dihati
sre, 03.01.2018, 18:00
Odnosi: Oče mi še iz groba ne da dihati
Objavljamo pismo bralke, ki ji je oče ukradel življenje in še po njegovi smrti čuti njegovo tiranijo, ki jo je ponotranjila.

Pismo bralke: Bližam se šestdesetemu letu, z novim letom se bom upokojila in začelo se bo najlepše obdobje življenja, vsaj tako mi dopovedujejo. Srčno si želim, da bi bilo res, kajti s preteklim nisem niti malo zadovoljna. Še zmeraj sem samska, je za to kriv oče, sem kriva sama, ne vem. Ko je bil še živ, sem večino stvari, ki jih ne bi odobraval, počela na skrivaj. Sicer mi ni nikoli ničesar prepovedoval, zadoščalo je, da me je pogledal, dvignil obrv ali zavil z očmi, pa sem vedela, kako nore in neumne so moje želje ali dejanja. Imela sem kar nekaj zvez z moškimi, ki sem jih spoznala ali prek malih oglasov ali po službeni dolžnosti. Naj povem, da sem skoraj tri leta prijateljevala tudi z neko žensko. Potem sem navezala stike s sodelavcem, a sva zaradi očetove hude bolezni morala začasno prekiniti. Nisem želela, da bi ga novica o mojem intimnem razmerju spravila v prezgodnji grob. Lani sem v velikanski hiši, v kateri sva živela, ostala sama. Imam sicer še dva brata, a sta z očetom že zdavnaj prekinila vse stike. Pravzaprav ju je nagnal od doma, ker ga nista ubogala. Mislila sem, da se bom svobode, ki me je doletela, razveselila, a žal ni tako. Pogrešam očetov nadzor, ki mi je, tega se zavedam, pomenil tudi neko varnost. Rada bi potovala, se izpopolnjevala v stvareh, ki me zanimajo, a mi nekaj govori, da ne bi bilo prav. Še zmeraj grem vsak dan na pokopališče, kdo bi skrbel za grob med mojo odsotnostjo? Kranjčanka

Pismo bralke: Leto se počasi izteka in za zadnje kramljanje sem hranila neko drugo pismo, pod katero se je podpisala Ruth. Tik pred zdajci pa mi je spet pisala in me razveselila z novico, da so se po odhodu moža, ki jo je pustil samo z dojenčkom, solze že posušile. Poleti je spoznala drugega, in kot trdi, se spet smeji ter je srečna. Kar je zelo prav. Zakaj bi jokala v nedogled, ko pa je pri njenih letih še toliko drugih priložnosti? Srečno, Ruth!

Tako sva si usojeni midve, draga Kranjčanka, da letu 2017 dava piko na i. Morda sem se narobe odločila, ne vem, kajti lahko se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da je bilo podobnih pisem že nekaj, a kljub temu tvegam: hčerk (sinov), ki živijo z enim od staršev v sobivanju, zelo podobnem zakonski zvezi, je, kot kaže, med nami nešteto. Meni se zdi, da takšni odnosi vzbujajo skrb. Zakaj je tako, si ne znam obrazložiti, vem pa, da ni ne dobro ne zdravo.

Tiranski oče se ni znebil le obeh sinov, od hiše je napodil tudi ženo. Kakor sem vas razumela, je mama še zmeraj živa in biva nekje drugje. Jo sploh obiskujete, imate z njo stike? Ali pa očetova »prepoved približevanja« velja tudi po njegovi smrti? Če je še živa, vas lepo prosim, da z njo navežete stike. Morda vam bo mamina bližina pomagala, da boste kakšno stvar bolje razumeli in se hitreje rešili ječe, v kateri še zmeraj bivate.

Čeprav je bilo vaše pismo dolgo in so bili nekateri dogodki zelo natančno popisani, se še zmeraj sprašujem, kako, za vraga, je lahko očetu uspelo, da vas je imel s takšno lahkoto pod popolnim nadzorom. Imate visoko izobrazbo, tudi delo, ki ga opravljate, vas sili, da ne čepite med štirimi zidovi. Na skrivaj, stran od očetovih oči, ste imeli kar nekaj ljubezenskih zvez, izkusili ste tudi intimnost z žensko. Kako to, da ste eni in drugi ljubezni zmeraj pomahali v slovo? Zakaj niste vztrajali? Ste imeli slabo vest, če se vam je zazdelo, da postaja ljubezen, ki ste jo delili s partnerji, večja in močnejša od ljubezni do očeta? Ste se takšnih čustev nezavedno ustrašili?

Vseeno me veseli, da niste zatirali svoje telesnosti. Hm, morda pa vam jo je oče »dovoljeval« zato, ker se je globoko v sebi bal, da bi bilo breme, ki vam ga je naložil na ramena, brez spolnosti pretežko? Močno dvomim, prebrisan kot je bil, da ne bi pogruntal, da ste, preden ste se vrnili k domačemu ognjišču, nekje drugje greli posteljo!

Pohvalili ste se, kako je bil oče v kraju, kjer je živel, spoštovan gospod. Veste, to meni čisto nič ne pomeni. Neštetokrat sem že naletela na posameznike, ki so bili malodane pokriti s titulami, priznanji in še čim, a med domačimi štirimi stenami so bili slabši od zveri. Pri ljudeh me ne zanima celofan, pomembna mi je vsebina!

Branje vašega pisma ni bilo lahko. Se niste nikoli vprašali, ne prej ne danes, kako je pri srcu bratoma in mami? Vam ni bilo nikoli sumljivo, da ste v »zaporu« ostali sami? Kot razgledana ženska, ki ji stiki z zunanjim svetom in tudi intelektual­nimi krogi niso bili tuji, niste nikoli podvomili o očetovih zločestih dejanjih? Je res imel nad vami popolno oblast, moč, vam je res tako opral možgane, da v tem miselnem in čustvenem zaporu ždite še danes, čeprav so vrata že več kot leto dni na široko odprta? Si res ne upate stopiti na prostost? Imate res občutek, da se bo oče obračal v grobu, če boste to storili?

Takšen, kot ga opisujete, ni bil dober oče. Bil je tiran v najslabšem pomenu besede. Ukradel vam je življenje, iz čistega egoizma je pomendral številne priložnosti, ki ste jih imeli. Skrbeli ste zanj, kot bi bil vaš partner – ne oče. Ubogali ste ga na migljaj, tako dobro vas je zdresiral.

Če bi bila na vašem mestu, bi skrb za očetov grob prepustila ustrezni pokopališki službi. Ne vidim čisto nobenega razloga, da vsak dan romate prižigat svečke! Začela bi navezovati stike z drugimi ljudmi, zlasti s sebi podobnimi. Ni vas malo, pa bi bil čas, da se najdete in pogovorite ter si, morda, pomagate! In, ja, res, odšla bi na zelo dolgo potovanje! Že danes pa bi prodala zatohlo hišo, v kateri ste živeli kot v ujetništvu. Odselila bi se daleč stran, s seboj pa ne bi odnesla niti enega samega spominka. Nič. Čisto nič.

Stari ste šestdeset let. Pred vami je še najmanj trideset let življenja, ki ga kot upokojenka lahko uživate z veliko žlico. Ko boste našli moškega ali žensko – ne vem, h komu vas bolj vleče – in se boste prebujali v toplem in ljubečem naročju, boste videli, kako osvobajajoče bo, ko se boste začeli zavedati, da ste – končno že – sami svoj gospodar: ne le nad telesom, tudi umom in srcem.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na nedelo@delo.si (zadeva Milena svetuje)



Odnosi: Oče mi še iz groba ne da dihati

Foto: Chris Wattie/Reuters

Prijavi sovražni govor