Odnosi: Počutim se, kot bi živela na smetišču

Pismo bralke: Sem preprosta ženska, brez šol, z zelo slabo pokojnino. Pred tremi leti smo živeli v delavskem stanovanju v Kranju, potem pa je mož po pokojnih starših podedoval večjo hišo. Žal sta vse življenje bolestno spravljala na kup raznovrstno šaro, ničesar nista zavrgla, zato so tako prostori v hiši kot dvorišče pred njo zabasani z raznovrstno kramo. Tast je bil tudi lovec, na vsakem koraku so nagačene živali, ki so jih prežrli molji. Ker je popravljal pralne stroje, se mu je v 40 letih nabralo ogromno rezervnih delov. V dobrem letu je možu končno uspelo, da je za selitev usposobil dve sobi, pri čemer sta kopalnica in stranišče v drugem nadstropju. Otroka sta ostala v stanovanju, saj se z možem ni in ni dalo dogovoriti, da bi ničvredno kramo odpeljali na smetišče. Še huje: odločil se je, da bo nadaljeval očetovo obrt, in odsluženi pralni stroji so se začeli kopičiti celo po hodniku, tako da se komaj prerinem skozi. Več kot mesec dni ni govoril z menoj, ko sem v njegovi odsotnosti taščina oblačila oddala Rdečemu križu. Počutim se, kot bi živela na smetišču. Med jokom ga rotim, naj me posluša, a vsaka moja beseda je bob ob steno. Otroka se nočeta vtikati, kar razumem, saj bi ju drugače lahko vrgel iz stanovanja, ki je napisano na njegovo ime. Edina, ki me razume, je sestra, vabi me, naj se zdaj, ko je postala vdova, preselim k njej. Ker z možem že dolgo spiva ločeno, se mi zdi, da življenje z njim res nima nobenega smisla več. Hedvika

Milena svetuje: Bojim se, da vam ne bo v tolažbo, če zapišem, da se bo v vaši zgodbi našla marsikatera bralka, tudi bralec. Slovenci smo namreč obsedeni s »hrčkanjem«, kar pomeni, da se zelo težko poslovimo od stvari, za katere menimo, da jih bomo še kdaj potrebovali. Kadar me obišče prijateljica, ki živi na Švedskem, se zmeraj čudi naši obsedenosti po ogromnih, popolnoma nefunkcionalnih in energijsko potratnih hišah. Pa ji v smehu odgovorim, da je tako zaradi zakoreninjenih navad in potreb: ker ničesar ne zavržemo, se hiše z leti spremenijo v skladišča za marsikaj, kar bi sodilo na odlagališče odpadkov. Sem in tja pokukajte v barake in pod napušče, ki se skrivajo za sosednimi hišami: tudi tam je pogosto najti vseh sort šaro, ki se nabira leta in leta. Počasi se lastniki nanjo navadijo in čustveno navežejo, da se stežka ločijo od nje. Ogromno hiš, zlasti tistih, ki so bile zidane pred desetletji, se lahko »pohvali« z veliko neizkoriščenega prostora v kleti in na podstrehi. Stanovalci tja odnašajo vse, česar trenutno ne potrebujejo. Vstop v marsikatero takšno skladišče navlake je zaradi kopičenja tudi nevarnih snovi lahko celo nevaren. Nič bolje ni – tako pravijo – v kletnih prostorih oziroma shrambah po blokih in stolpnicah.

Zakaj imamo Slovenci v sebi to nič kaj prijetno lastnost po shranjevanju neuporabnega, ne bi vedela. Morda se je izoblikovala skozi desetletja, ko so bili predniki lačni in so vsepovsod hranili suhe skorje kruha za hude čase?

Verjamem, da je življenje ob takšnem človeku, kot je vaš mož, sila zoprno. Muzej navlake, v katerem bivate, ostaja nedotakljiva svetinja, vaša edina vloga je, da gospodu kuhate, perete in da ste tiho. Namesto da bi si uredili spodobno stanovanje, pa ne le za vaju, tudi za oba otroka, se stiskate na nekaj kvadratnih metrih, kjer pozimi, ko je mraz, tudi zmrzuje. Ker ste upokojeni, nimate nikogar, da bi se z njim pogovarjali. Upali ste, da si boste omislili skromen vrtiček, a ne bo šlo. Mož noče niti slišati. Pogosto ga obiskuje podžupan občine, preseneča vas, da mu nikoli nič ne reče. Saj ne, da bi ga zagovarjala, a se bojim, da je na nered okoli hiše in v njej tudi on že tako navajen, da ga niti opazi ne več. Enako velja za sovaščane: raje molčijo, da jim ne bi kdo vrgel pod nos, naj najprej pometejo pred svojim pragom. Ker ste v vasi novi, tudi ne poznate ljudi, tako da ne veste, ali bi ob morebitni peticiji, ki bi jo naslovili na naravovarstvenike, naj kaj ukrenejo, stopili na vašo ali moževo stran.

Veste, bolj kot »razmetanost« v hiši in okoli nje me skrbi nered v vajinih medsebojnih odnosih. Pravite, da že skoraj petnajst let nimata intimnih odnosov, kar je – če mene vprašate – predolga doba, da bi svojemu zakonu še lahko rekli zakon. Sicer mi niste napisali, zakaj se je mož odmaknil od vas, a se mi zdi, da ne zato, ker bi prišla vmes druga ženska, temveč zato, ker je mičkeno čudaka. Ali pa ima gospod tudi do lastne sperme podoben odnos kot do materialnega: zdi se mu jo škoda zavreči. Pa četudi bi pri tem užival. Bog si ga vedi, kaj se mu mota po glavi.

Od njega (vaju) so se odtujili tudi otroci, kar pa me sploh skrbi! To ni dobro! Ne morete jih kar pustiti v mestu in se tolažiti, da so oni krivi, če vas ne obiskujejo. Morda bi bil še najboljši nasvet, ki bi vam ga dala, ta, da se čim prej preselite k sestri in da spet vzpostavite stike z otroki. Družite se z njimi, bodite jim mama! Saj poznate tisti pregovor: stran od oči, stran od srca? Naredite vse, da se ne bo zgodil tudi vam! Pa nikar ne mislite, da ste možu karkoli dolžni. Niste mu! Če je lahko sam v postelji in ga to ne moti, naj bo sam tudi za štedilnikom, ko si bo treba kaj skuhati. Kar je iskal – to je našel. Pogumno, draga Hedvika, in če bo tele vrstice brala tudi vaša sestra, ji polagam na srce, naj vam stoji ob strani in vam pomaga, da boste čim prej obrnili življenje na bolje!

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)