Bralka piše: Dolgo sem kolebala, naj vam pišem ali ne. Grozno je, ko človek začuti, da mora prositi za pomoč nekega tretjega, četudi le za mamo. O tem, da vam pišem, ona ne ve. Ko sva bili s sestro še majhni, je mamina svakinja, najina teta, naredila samomor, stric pa si sam ni znal pomagati, vdajal se je tudi pijači, zato smo vzeli njunega sina k sebi. Starša sta ga imela rada, kot bi bil njun, med nami, otroki, nista nikoli delala razlik. Vsi smo doštudirali, se poročili, imamo že lastne otroke. Naša kalvarija se je začela, ko je bratranec pripeljal k hiši svojo zdajšnjo ženo. Odkar poznamo njo, vemo, kaj pomeni, da je nekdo »hujši kot hudič«. Dokler nista zgradila hiše tudi ob izdatni praktični in finančni pomoči mojih staršev, zlasti mame, ki je pazila na njunega sina, jim kuhala in še marsikaj, je bila sladka kot med. Kakor hitro sta zlezla na zeleno vejo in si tudi gmotno precej opomogla, ženska naredi vse, da mojo mamo žali, jo ponižuje: od tega, da slabo kuha, da je zanikrna, predebela, da ne zna z denarjem, ker si s komaj 500 evri pokojnine ne more privoščiti dopusta na morju. Svoje nesramne besede zna, lisica, dobro zaviti v celofan! Njihovi obiski so se zaradi njene vzvišenosti, oholosti in brezsrčnosti spremenili v nočne more. Mama je, ko ostane sama, zmeraj čisto na tleh, joka se, a svojega »sina« ima tako zelo rada, da tej Ksantipi vse odpusti, ker se boji, da bi lahko nahujskala tudi njega in ne bi več prihajal domov.
Milena svetuje: Ob vašem pismu je priplavala na površje misel, ki sem jo slišala že dolgo tega: noben ogenj v strehi ne naredi toliko hudega, kot lahko hudega storimo bližnjemu. Tesneje ko smo povezani med seboj, bolj nas boli krivica, nož v hrbtu, grda beseda, sovraštvo. Morebitni celofan gor ali dol! Medsebojni odnosi so nemalokrat vir velikega trpljenja in neskončne žalosti. O tem, zakaj s takšno pritlehno in nerazumljivo strastjo zadajamo rane ljubljenim, je bilo napisanih že nešteto knjig, ne le strokovnih, tudi leposlovnih.
Sprašujete me, zakaj je bratrančeva žena takšna, kot je. Res ne bi vedela! Po vsem, kar ste napisali, bi teoretično sklepala, da je – če ne drugega – na vašo mamo ljubosumna. Ne gre ji v račun, da ji je mož tako zelo vdan, da ji tudi pokaže, da jo ima rad. Verjetno jo to tako moti, da bi mamo tudi zradirala, če bi jo le lahko. Morda v svojem egoizmu misli, da ji mama krade moževo pozornost, ljubezen. Ljudski pregovor pravi, da ko izbiraš ženo, poglej, kakšna je njena mati. Tudi sami ste pomislili nanj, saj omenjate, da gospa izhaja iz precej prepirljive družine, ki v okolju, kjer živi, hoče imeti prvo in zadnjo besedo. Če se to ne zgodi, nastopijo težave. Vseeno poskušam ostati optimistična: morda se zaradi vsega, kar je moral bratranec doživeti kot otrok, žena pretirano boji zanj? In ji ni mar niti za to, da je vaša družina tista, ki je dečka iztrgala kruti usodi ter mu dala toplo in varno ter zelo ljubeče zavetje? Iz vsakodnevnega življenja, ki ga opazujem in spoznavam, ugotavljam, da imajo ženske, ki se ne razumejo s taščo, kar vaša mama vsekakor je, v resnici težave z možem in tudi same s seboj. Med njima morda kaj zelo škriplje, saj se mi zdi, da brez potrebe vali nekakšno neotipljivo krivdo za to škripanje na vašo mamo. Kdo ve, lahko pa z njo tekmuje za njegovo naklonjenost in pri tem uporablja vsa mogoča sredstva, ki ji pridejo na pamet, tudi pritlehne udarce?
Ves čas imam pred očmi tisti del vašega pisanja, kjer opisujete zlate čase v vaši širši družini, ko je bila tudi »snaha« prijazna do vseh, ne le do tašče. Lahko bi – med vrsticami – pomenilo, da zna biti drugačna, čeprav na hinavski način? Roko na srce, tudi »diploma iz hinavščine« ni nič novega, saj takšne ljudi srečujemo v življenju malodane na vsakem koraku, mar ne?
Omenjate, da je vaša mama zmeraj tiho, da se ne zna ali noče postaviti zase. Umakne se, ker se boji, da bi izgubila »sina«. Tisti, ki radi »skačejo« po drugih, hitro začutijo, da ni odpora! Vprašam vas: ste že kdaj videli, da bi se kdorkoli po nepotrebnem dlje časa zaganjal v tistega, ki zna postavljati meje in ne dovoli, da se drugi izživljajo na njem? Redkokdaj, če sploh kdaj! Mislim, da bi bilo že od prvega dne vse drugače, če bi bila mama sposobna reči bobu bob.
Dovolj je bilo teorije, čas je, da preideva k bolj praktičnim pogledom na vaše težave. Malo ali skoraj nič ne pišete o svojem bratu – bratrancu, ne vem, kako mu naj rečem. Da je kar tiho in dopušča, da se njegova žena zaganja v vašo mamo, mi je še bolj čudno kot to, kar menda počne ona. Seveda, lahko je slep in gluh in tega, kar se dogaja med ženskama, ne vidi in ne sliši. A je to bolj malo verjetno, kajne? Če lahko povem kar naravnost: ker sta tiho, ji oba, tako vaša mama kot on, prižigata zeleno luč za vse, kar počne!
Vi, kot »tretja oseba«, boste naredili izjemno dobro delo, če se boste pod nujno pogovorili s svojim bratrancem. Njemu morate odpreti oči in ušesa, a, seveda, na primeren in dostojen način! Težave, ki jih imate, sploh niso tako velike, da bi si zaradi njih morali delati sive lase. Brez potrebe se bojite drug drugega, tudi ne razumem, zakaj vam je nerodno, da bi se postavili zase. Ker je tako, kot je, ni čudno, da zmaguje tisti, ki je bolj agresiven in brez predsodkov.
Kupi denarja gor ali dol, srčni in topli medsebojni odnosi odtehtajo vse bogastvo tega sveta! Za to, da je tako, se je treba potruditi in tudi kakšno reči s tistimi, ki jih podirajo.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)