Pismo bralke: Bila sem še mlada, imela sem komaj sedemindvajset let, ko sem spoznala Igorja. Takrat sem imela hkrati tri zveze, ki so me dolgočasile, Igor pa je bil drugačen. Po dveh mesecih in pol sem se preselila k njemu. Vedela sem, da le za nekaj časa, on pa je bil prepričan, da sem prišla za zmeraj. Kmalu sem spoznala tudi njegovo sorodstvo. Mama, nesojena tašča, mi je šla tako na živce, da je videti nisem mogla. Že misel, da bi dihala isti zrak z njo, sem sovražila. Za povrhu je bila pretirano cerkvena, po stopnišču pa je nenehno smrdelo po repi, zelju in krvavicah. Po spletu nesrečnih okoliščin je bilo že prepozno, da bi šla delat splav, rodila sem, otroka (dvojčka) sta me proti pričakovanju razveselila. A kaj, ko sem bila njunega očeta sita, družine pa še bolj. Preselila sem se k prijateljici, ki je bila pozneje tudi moja odvetnica, ko sem pritisnila na bivšega in v vsem, kar se mi je zdelo prav, tudi uspela. Po petih letih lagodnega in svobodnega življenja je sledil šok: zelo hudo sem zbolela. Prijateljica me je vrgla na cesto, ker nisem plačevala najemnine, v hudi stiski sem se obrnila na bivšega. Brez dramatiziranja je poskrbel za otroka, njegova mama pa mi je, ne da bi izrekla en sam očitek, stregla in pomagala v času kemoterapije. Hvaležna sem ji bila, a sem se zaradi vsega, kar sem ji naredila hudega, počutila kot drek. Povejte puncam, spoštovana Milena, naj ne gredo po moji poti!
Milena svetuje: Besed ob koncu vašega pisma, ko mi sporočate, da ste spet zdravi, sem se najbolj razveselila, hkrati pa tudi veliko lažje, bolj neobremenjeno pokramljam z vami. Mar ni lepo, ko se že zarana, ko vstanete, zaveste, da je pred vami še vse življenje, ki ga boste lahko uživali? Nič ni narobe, da vsakič stisnete k sebi malčka, zavedajoč se, kako lepo je, da ju imate.
Ne bom vas obsojala za vse, kar ste naredili, zakaj le. Vsi ljudje delamo napake, z menoj vred. Nikjer pa tudi ne piše, da so vse tašče biseri in vse snahe – zlodeji.
Morda bi bilo prav, če bi se na tem mestu spotaknila ob nekatere internetne forume, ki delujejo kot kakšna smrdeča mlakuža, iz katere pa tisti, ki sodelujejo, vneto zajemajo vodo in se z njo zastrupljajo. Pišete, kako ste ženske »nabijale« komentarje o taščah in zlivale golide umazanije in sovraštva po njih. Pogosto ste se iz njih norčevale, v dolgočasju pa pljuvale tudi po partnerjih. Vam se je zato zdelo logično, da je tudi vaša točno takšna, kot so bile tiste, o katerih ste se ženske v internetni anonimnosti pogovarjale. Sploh si niste vzeli dovolj časa, da bi jo pobliže spoznali, preprosto ste jo etiketirali in označili z izmečkom. Čeprav se vam je želela prikupiti – to priznavate v svojem pismu –, ste ostali neomajni: dobra tašča je samo mrtva tašča. Vaše sovraštvo je šlo še korak dlje, saj ste očetu svojih otrok zagrozili, da ju ne bo nikoli več videl, če ju morda kdaj odpelje k svoji mami. Mimogrede: prijateljica, ki vam je delila pravne nasvete, je, po moji laični pameti, delovala zelo neprofesionalno. Namesto da bi jo skrbelo za koristi otrok, je raje stregla vašim nemogočim muham, s katerimi ste se želeli maščevati družini, iz katere vas ni nihče nagnal, temveč ste na lastno željo odšli sami.
Na srečo – ne morem reči drugače – je že tako, da se v življenju kdaj tudi spotaknemo. Ker če se ne bi, se zlepa ne bi pogledali v ogledalo. Imeli ste srečo, saj ste med boleznijo začeli razmišljati ne le o sebi, temveč tudi o svoji prehojeni poti, pa o tem, kaj ste na njej storili prav in kaj narobe. Sami priznate, da ste dozoreli in odrasli. Prijateljice in internetne »prijateljice«, ki so vam vrsto let pomagale dolivati olja na ogenj, so vas grdo pustile na cedilu. Spoznanje, da so jim bili internetni čveki le igra in preganjanje dolgčasa, je bilo grenko. Moj nasvet: čim prej pozabite nanje!
Raje si ne predstavljam, kako ste bili v najtežjih trenutkih sami in nemočni. Zaradi kemoterapij in zdravniške oskrbe niste mogli pobegniti v naročje domačih, morali ste ostati v prestolnici. Veliko ste razmišljali o življenju in smrti pa o tem, kdo bo skrbel za malčka, če se vam zgodi najhujše. Iz osebnih, zelo bolečih izkušenj ste se dokopali do resnice, da ni vse zlato, kar se sveti. V stiski, v katero so vas okoliščine porinile, ste potem spoznali, da babica vaših otrok sploh ni tako napačna, kakor ste bili ves čas sveto prepričani. Če ne bi bilo njene dobre energije, zavzetosti in požrtvovalnosti, kdo ve, kaj bi se dogajalo z vami …
V mesecih, ko ste bili nebogljeni, sta se zbližali in se o marsičem pogovorili, kar je edino prav. Hvaležni ste ji, da vam ni niti eno samcato minuto očitala, kaj ste njeni družini naredili hudega. Vajini medsebojni odnosi so danes popolnoma drugačni kot nekoč. Četudi si je nekdanji partner ustvaril novo družino, se trudita, da si ne delata težav. Dvojčka pa imata tako mamo kot očeta.
Če dovolite, bi vam na koncu dejala, da sem vam zelo hvaležna, ker ste mi pisali. Morda se bodo ob pismu zamislili vsi tisti – z ene ali druge strani –, ki po nepotrebnem ustvarjajo zdrahe in netijo sovraštvo, namesto da bi se med seboj pogovorili ter postali bolj strpni drug do drugega. Pa ne le na jeziku in takrat, ko gre za njihove koristi, temveč tudi (zlasti) v svojih dejanjih.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)