Tiskane izdaje
Pismo bralke: Poročila sem se z moškim, ki je velik garač. Dopoldne je v službi, potem pride domov, nekaj na hitro zmeče vase, malo pred tretjo uro ga že poberejo kolegi, s katerimi potem preživi popoldne do poznega večera na različnih deloviščih. Denarja nam ne manjka, imamo ga več kot dovolj. Doma sem za vse sama. Saj se ne pritožujem zaradi dela, naporno je, ker pogosto ne vem, kje se me glava drži zaradi treh šoloobveznih otrok, ki odraščajo, kot bi bili brez očeta. Pogosto sem tudi brez avtomobila, ki ga posoja svoji sestri. Potem pride dopust, poletje, rojstni dnevi. Mož ima grdo navado, da za takšne priložnosti najame kočo, povabi poslovne partnerje in nekaj prijateljev in potem se jim čisto odtrga, saj več dni zapored samo pijejo. Seveda sem slabe volje, kaj ne bi bila, »pijanke« organizira tudi za rojstne dneve otrok. Kadar jočem, mi očita, da mu ne privoščim odklopa, glede na to, da gara kot zmešan. Letos spomladi so v pijanosti skakali v ledeno mrzlo morje, pošteno se je prehladil, a ga še ni streznilo. Mož se ob običajnih dnevih alkohola sploh ne dotakne. Rada bi imela kaj od življenja, pa vsakič, ko se že veselim, ostanem praznih rok.
Milena svetuje: Draga Mateja, prav nič me ne bi mikalo, da bi bila na vašem mestu! Životarjenje, ki vas spremlja že leta, in to kljub obilnejšemu bančnemu računu, ne bi bilo zame. Res je, da tudi mene takšni, ki molijo roke stran od dela, niso nikoli privlačili, a to, kar počne vaš mož, uf! Takšnih skrajnosti ne vidimo vsak dan!
Ne le vi, tudi vaš mož se mi zelo smili! Sploh ne zna živeti, saj mu čas polzi med prsti, pa se tega ne zaveda! Medtem ko po eni strani iz dneva v dan »strada« običajnih in nujnih življenjskih radosti, se, po drugi, »prenažira« veseljačenja, ki je v solidnih odmerkih prijetno in zaželeno, če pa pretiravamo, nam ne prinese drugega kot slabo voljo in grenak priokus v želodcu. Žal takšna »bulimija medsebojnih odnosov«, ki ste jo na zelo lep način opisali v svojem pismu, razjeda marsikatero družino. Zaradi nje umirajo čustva, otroci odraščajo bolj kot ne sami in osamljeni, partner pa, ki v takšnih razmerah postane žrtev, se prej ali slej izloči in odide.
Vaš mož izhaja iz družine, v kateri je bilo »garanje za vsako ceno« – ne glede na posledice – vrednota, ki jo je pil že z materinim mlekom. Čas za počitek je bil enako grešen, kot je bilo grešno razmetavanje denarja. Delo, delo in še enkrat delo je bila vrednota, ki so mu jo dan za dnem vcepljali v glavo. To, kar se Janezek nauči, težko čez noč izbije iz glave, še zlasti če ima ob sebi ženo, ki se boji povzdigniti glas.
Že kot dijakinja ste ga ob koncu tedna obiskovali na njegovem domu. Malo zato, da ste kaj zaslužili tudi vi, malo pa zato, da sta se vsaj takrat družila. Namreč: njegovi starši so kupili stroj za izdelavo plastike samo zato, da »otrokom niso šle druge neumnosti po glavi«.
V urah, ko ste, ob vsem bogastvu, ki vas obkroža, sami, se pogosto sprašujete, kako, za vraga, vama je uspelo, da sta zaplodila tri otroke! In – kdaj! Ne najdete pravega odgovora.
Vaša primarna družina je živela zelo drugače. Oče vam je šel pogosto na živce, saj je bil nenehno sredi »fantastičnih projektov«, ki so na koncu zmeraj propadli, družina pa je zato dihala na škrge. Že kot otrok ste si zato prisegli, da se boste nakladačev izogibali!
Z leti ste padli na realna tla. Spoznanje, da pretiravanje v drugo smer prav tako ni dobro, je bilo mučno. Kako radi bi se zatekli k staršem, pa vam je nerodno. Nikar! Starši smo na svetu tudi zato, da ponudimo ramo, kadar jo naši otroci potrebujejo.
Vsak človek, teoretično tudi vaš mož, potrebuje bližino, dotike, nežnosti, ljubezen in – počitek. Drži, da brez dela ni jela, drži pa tudi, da brez počitka ni življenja. Zlasti če imamo družino in majhne otroke! Vaši, na primer, odraščajo kot samorastniki. Skoraj brez očeta in to ni dobro! Pa še takrat, ko bi bili lahko skupaj, oče zbobna svoje prijatelje in potem se jim odpili, kar traja več dni, preden si spet opomorejo. Bojite se njegovih staršev, predvsem očeta, zato si ne upate povzdigniti glasu in se takšnemu načinu (ne)življenja postaviti po robu. Svoje cincanje imate za veliko šibkost in tudi tega se sramujete.
A, draga Mateja, morali boste ukrepati! Ne jutri, temveč že danes! Pa kaj potem, če bo tast rohnel, robantil in preklinjal! Morate se boriti za svojo družino, za tasta vam je pa res lahko vseeno! Vaš mož je namreč »deloman«, kar je zelo podobno, kot če bi bil narkoman.
Kdaj sta se nazadnje pogovorila, kdaj sta prisluhnila drug drugemu? Sta si sploh kdaj privoščila večer zase, za intimnosti ob svečah, vrtnicah in šampanjcu? Žalostno res, da vam tudi srce ne zna povedati, ali vas ima sploh še kaj rad ali ne. Ne veste, kaj čuti do svojih otrok, sanja se vam ne, kaj si, če sploh kaj, želi. Enako se tudi njemu ne sanja, kdo pravzaprav ste in zakaj zvečer zaspi kot klada na drugi strani zakonske postelje.
Pazite, da takrat, ko ga boste prisilili v razgovor, ne bo kje blizu tasta! Bodite nežni, a odločni. Ne kričite, še manj si »pomagajte« z jokom! Eno ali drugo bi ga spravilo ob živce in bi lahko postal še nesramen.
Če se bo, ko boste sami, v vaši družbi in ob otrocih začel dolgočasiti, boste morali – hočeš nočeš – narediti naslednji korak. Kakšen bi ta morebiti bil, se bova lahko pogovorili ob naslednji priložnosti.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
