Tiskane izdaje
Pismo bralke: Pred meseci sem spoznala moškega, ki je hodil tudi z mojo znanko. A sta se razšla, saj sta bila takrat oba še v resnih zvezah. Potem sva se srečala midva. Ujela sva se takoj, jaz razvezana, on v ločitvenem postopku. Njegovi otroci odrasli, žena najslabši človek na tem svetu, zagrenjeno bitje, sebično, izkoriščevalsko. Spoznal je moje sodelavce, znance, prijatelje in družino. Z vsem mogočim me je presenečal vsaj dvakrat na teden, da mi je srce od vsega dobrega skoraj nehalo biti. Kar naenkrat, in to čez noč, se je vse skupaj končalo. Izgovarjal se je, da ima težave z bivšo, pri njem doma so se menda vrstile drame, izsiljevanje glede premoženja, slabo počutje, psihični pritiski. Ni bilo več ne njegovih klicev ne sporočil.
Pred dnevi sem na družabnem omrežju opazila skupno sliko njega in njegove žene, si morete misliti! Takrat je v meni ugasnilo še zadnje upanje. Razočarana do konca se sprašujem, kaj je šlo narobe. Vse bi naredila zanj, zakaj nisem opazila, da ni takšen, za kakršnega se je izdajal? Včasih me ima, da bi razčistila z njim na štiri oči, mika me, da bi se pogovorila z njegovo ženo. Ne morem vam povedati, kako me boli srce …
Bralka B.
Milena svetuje: Draga B., o ženskah, ki so podobne vam in so nasedle leporečju moškega, ki jih je najprej zapeljal, ko so mu postale nekoristne, pa hitro in brezobzirno zavrgel, je bilo napisanih že na tisoče knjig. Pretočenih pa več solz, kot je vode v Tihem oceanu. Zgodbe se iz generacije v generacijo ponavljajo, od svojih babic se vnukinje ničesar ne naučijo, scenariji so še zmeraj malodane enaki, le glavni igralci se menjajo. Nekateri moški imajo to že v krvi, da s prefriganim umetniškim vtisom zaigrajo vsega usmiljenja vredne žrtve nemogočih žena, ženske, ki jim verjamejo in nasedejo, pa tudi. V vašem primeru se mu je najprej vdala znanka, zdaj vi, jutri, ko se bo spet naveličal svoje Ksantipe, pa bo ovil okoli prsta kakšno novo, morda celo naključno dobrotnico in reševalko ubožcev na facebooku, kjer žensk, ki verjamejo, da so poklicane za to, da rešujejo svet in takšne nebodijihtreba, ne manjka.
Zaradi nemarnežev, kot je gospod, ki vas je pustil na cedilu, naivne ženske neznosno trpijo, razmišljajo o samomoru, razdirajo svoje družine, jemljejo posojila, goltajo apaurine, se ponižujejo in počnejo še tisoč drugih stvari, da bi pozabile nanje in norosti, ki so jih počele. Ob tem pa, žal, celo upajo, da se bo njihova nemoč dotaknila src tistih, ki so jih zavrgli. Po tihem se – tako kot vi – tudi sprašujejo, kaj, za vraga, so počele narobe, da gospodje niso opazili njihovega ljubezni polnega razdajanja in truda.
Zakaj se je Mirjana, ki je imela, kot je sama zapisala, topel dom, običajnega moža in nepreskrbljene otroke, spentljala takšnim človekom in ga, da je bila mera polna, tudi več let podpirala ter vdano obiskovala celo v zaporu? Ob tem pa se slepila, da sta gospe, ki sta počeli enako, sestrični njenega ljubega. Kako naj razumem Polonco, ki je v želji, da pomaga ljubimcu, ki ga je poznala komaj dober mesec prej, prodala svoje stanovanje, denar pa izročila njemu, nakar je gospod dal rep med noge in nepreklicno izginil?
Koliko nepotrebnega trpljenja si ženske nakopljejo na glavo, namesto da bi svojo romantično energijo vlagale vase ali v partnerstvo, ki ga imajo morda doma! Ste že kdaj razmišljali o tem?
Tudi za vami je neuspela zveza. Namesto da bi se iz (domnevam) bolečih izkušenj, ki ste jih imeli, kaj naučili, ste na vrat na nos rinili v novo razmerje. Kot razumem, sta se vaš nesojeni ljubimec in prijateljica zapletla, ko sta imela doma še »resno« partnerstvo? Se vam ob tem, da je – rečeno po domače – ženo brez milosti varal, niso prižgale rdeče luči? Vam njegove moralne norme niso bile prav nič sporne?
Še en stavek v vašem, sicer dokaj skopem pismu močno štrli iz napisanega. Trdite namreč, da bi »vse dali zanj«. Ubogo zaljubljeno dekletce, raje si ne predstavljam, kaj vse ste počeli, da bi ga prepričali, da ste zanj edini na svetu!
Slepo od silne ljubezni vas je z nekaj leporečja in pozornosti zlahka omrežil! Če bi ga bilo kaj v hlačah, bi vas že zdavnaj obiskal, pogovorila bi se iz oči v oči, tako kot naredijo pravi moški. A tega ni storil zato, ker vas ni nikoli jemal resno, ali pa zato, ker je prevelik sebičnež, da bi mu bilo mar za vaše zlomljeno in trpeče srce.
Čeprav se ne poznava, mi je hudo, da zaradi zavrnitve trpite. Bolečine, ki vam ne da miru, ne morem izbrisati. Čas bo tisti, ki bo to storil, nihče drug. Ker pa me sprašujete, kaj bi naredila, če bi bila na vašem mestu, vam rade volje povem: ne sebi ne drugim ne bi nikoli več kazala žalosti! Iz glave prepodite pregrešne misli, da bi se z gospodom spet srečali. Pustite pri miru tudi njegovo ženo. Nič nima pri tem, kar se je zgodilo vam. Če sem iskrena, morala bi se vam smiliti, saj nikoli ne bo vedela, ali ji bo mož zvest ali ne.
Poiščite si kakšen nov hobi, ki vas bo odpeljal daleč stran od morebitnih poti, na katerih bi srečevali tega gospoda. Predvsem pa v ljubezni nikoli več ne hitite. Življenjskega sopotnika je treba najprej zelo dobro spoznati, se z njim veliko pogovarjati, iskati skupne točke. Skok v posteljo naj sledi šele potem, ko boste prepričani, da je moški tega vreden.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
