Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem 45 let, moje življenje je bolj ali manj urejeno. Zadovoljna sem z družino, tudi sama s seboj. Za menoj je zelo trda in tudi trnova pot vseživljenjskega učenja. Ko sem bila mlajša, sem imela podvojeno težo. Po eni strani so me prijateljice spodbujale, naj shujšam, po drugi so me silile, naj pojem vsaj »majhen košček torte«. Potem sem si našla fanta, ki je že kmalu po dvajsetem letu ostal brez las. S plešastim se jaz ne bi nikoli poročila, mi je govorila najboljša prijateljica. Po poroki sva se z možem preselila na dom njegovih staršev. Leta in leta so bile (in so še) prijateljice na preži, kdaj bo počilo med menoj in taščo. Niso mogle verjeti, da se dobro razumeva. Po njihovem je ena od naju zelo trčena. Ko so šli otroci v šolo, sem z več koncev slišala, da nihče, razen mene, z otroki ne sedi doma ob knjigah. To je bila, seveda, spet ena velika laž. Moj konjiček je matematika. Starejši sin, ki je že v srednji šoli, ima kar nekaj sošolcev, ki jim ta predmet nagaja. Ponudila sem se, da jih zastonj inštruiram. Namesto da bi mi ena od mamic rekla hvala, imam zdaj z njo velike težave, ker mi hoče vsiliti denar z besedami, da »mi raje plača, kot da bi jo kdaj pozneje vlačila po zobeh«. Povejte mi, zakaj ljudje ne razumejo, da nimam dveh obrazov? Ali je tako težko doumeti, da je pri meni tisto, kar mislim in kar potem naredim – eno in isto? Monika
Milena svetuje: Ljudje smo si zelo različni in nemogoče bi bilo ustreči vsem. Tudi vrstniki iz mladosti se z leti spreminjajo. Če se še tako trudimo, zmeraj se bo našel kdo, ki bo nad nami vihal nos. Veliko jih je, ki jih to boli in so razočarani, ker se v kočljivih situacijah njihovi domači, prijatelji, sorodniki odzovejo drugače, kot so pričakovali, da bodo.
Globoko v sebi se tudi nadejamo, da bo vsaj najbližjim mar za nas – ne glede na to, kakšni smo. Želimo si tudi, da bodo, ker smo si blizu, iskreni, odkriti in brez dlake na jeziku, če jih bomo vprašali za mnenje. Izkušnje vam govorijo, da so redki, ki imajo srečo, da živijo med iskrenimi ljudmi!
Medsebojni odnosi so se v zadnjih desetletjih spremenili: postali so zelo hitri, ves čas se mora nekaj dogajati, drugače si tisti najbolj nestrpni hitro poiščejo novo družbo. Iz dneva v dan je manj časa in volje za dolge in globoke pogovore, za poslušanje, za izmenjavo mnenj. Polni smo instantnosti in površnosti, virtualno življenje, v katerem imamo lahko na tisoče prijateljev, se počasi seli tudi v realnost. Pristni in predvsem nesebični stiki, ki bi nas bogatili, bledijo in se umikajo naključnim kavicam, ko si v pol ure povemo marsikaj, ne dotaknemo pa se vsebine srca in duše. Spominjam se nekega obiska. Gostitelji so fantu pri komaj štirinajstih letih tiščali v roke kozarec vina, češ dovolj si že star, da lahko z nami nazdraviš. Njegov oče je zelo vljudno in prijazno prosil, naj tega ne počnejo, a je naletel na gluha ušesa. Ko je videl, da nobena beseda ne zaleže, sta se z ženo – skupaj s sinom – poslovila. Niso se še zaprla vrata za njimi, že se je začela gostiteljica užaljeno pritoževati, da je želela biti zgolj in samo gostoljubna. Večina zbranih ji je pri tem zaradi lepšega pritrjevala. Verjetno zato, ker se ji niso hoteli zameriti. Če bi ravnali tako, kakor jim je narekovala vest, bi ji dali jasno in odločno vedeti, da alkohol niti približno ni primeren za otroke!
Ljudje imamo zelo pogosto dva obraza, dvojna merila. Radi se sprenevedamo, govoričimo in besedičimo, ko gre za druge, za katere nam je bolj ali manj vseeno. Tudi zato so, morda, prijateljice videti plehke, neiskrene. Namesto da bi se vaši odnosi z leti poglobili in dozoreli, bi jih – ker ljubite iskreno besedo – najraje postavili na stranski tir. Bolje bi se počutili, če bi vam priznale, da jim je vseeno za vas, ali če bi izjavile, da vam ne privoščijo sreče. Ob vsakem novem snidenju čutite, da je v zraku nič koliko nevoščljivosti, opravljanja, tudi besednega nasilja.
Ker sem tudi sama tašča, se me zgodbe, ki se pletejo med njimi in snahami, zmeraj še mičkeno bolj dotaknejo. Zlasti misel, ki jo tako radi uporabljamo, da je najboljša tašča – mrtva tašča, me zadene v dno srca. Pa ne zato, ker bi se slepila, da je treba dobre medsebojne odnose vzdrževati za vsako ceno, še zdaleč ne! Prepričana sem, da bi bilo v tem odnosu marsikaj drugače, če bi se ena in druga stran mičkeno bolj potrudili. Da imam prav, kaže tudi vaš primer.
Včasih imam občutek, da je že samo okolje sovražno do normalnega, prijaznega sobivanja med mladimi in starimi. Spominjam se starejše gospe, ki mi je pisala o svojih težavah. Na prvo mesto je uvrstila osamljenost. »Mladi me ne marajo, nič me ne obiskujejo,« je potarnala. Ko sva začeli razpredati o vzrokih, sem ostala odprtih ust: do svoje edine snahe se je od prvega trenutka, ko je prestopila prag, obnašala zelo sovražno. Naredila je vse, da se je sin edinec ločil in pustil družinico s tremi otroki samo. Njeno spoznanje, da ne more in ne sme pričakovati, da bodo vnuki z nekdanjo snaho vred pozabili, kaj jim je hudega storila, je bilo boleče, a zdravilno.
Tudi snah, ki se do tašč obnašajo sovražno in jim dajo vedeti, da so dobre zgolj za to, da jim likajo perilo in občasno varujejo otroke, ni malo. Raje bi se ugriznile v lasten rep, kot jim namenile eno samo lepo besedo. Takšnih, kot ste vi, ki ste s taščo kljub precejšnji različnosti zgradili mostove, ni veliko. A se vam je splačalo. Razlike, zaradi katerih sta precej časa stali na različnih bregovih, so izginile, zdaj jo imate radi enako kot lastno mamo.
Pogosto se sprašujem, kako lahko pričakujemo, da bomo znali sobivati, če smo po eni strani polni ocvetličenih besed, po drugi pa polni predsodkov in izrazito nestrpni do vseh, ki so drugačni in niso narejeni po našem kopitu.
Kljub razočaranju, ki veje iz vašega pisma, vam polagam na srce: ostanite še naprej takšni, kot ste. Naj vas bližnji cenijo zaradi tega in niti ne razmišljajte, da bi se proti svoji volji komurkoli od njih zaradi ljubega miru prilagajali. Svoje odprtosti in drugačnosti pa ne skrivajte pred svetom. Bodite nasmejani, delite prijaznost in dobro voljo med tiste, ki je na začetku nočejo ne videti ne sprejeti. Prepričana sem, da se vas bodo nekoč rade spominjale vsaj trde buče, s katerimi ste prostovoljno delili svoje matematično znanje. Morda vam danes manjka le še kakšen dodaten ščepec potrpežljivosti, a tega ne boste našli na prvem drevesu – prinesla ga bodo leta izkušenj!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
