Odnosi: Odselite se od staršev in vam bo vse jasno

Objavljamo pismo bralke, ki kljub rednim prihodkom ne želi prispevati za skupne bivanjske stroške.

Objavljeno
23. januar 2017 16.41
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Pismo bralke: Pišem vam pod velikim stresom, upam, da boste vseeno razumeli bistvo mojih težav. Živim doma, občasno je pri meni tudi partner. V mansardi, ki je zdaj moja, sta pred menoj živela brata, dokler se nista preselila na svoje. Imam sicer službo, a plača ni najboljša, s 1300 evri komaj pridem skozi mesec. Letos je šla mami v pokoj in včeraj zvečer mi je povedala, da bom morala za stroške (kurjava, elektrika, komunala, hrana) prispevati 200 evrov. Skoraj me je kap! Brata sta bila, dokler sta še živela doma, prav tako zaposlena, a nista nikoli nič prispevala. Z mami sva se sporekli, žal je tudi oči stopil na njeno stran. Oba se mi zdita zelo krivična, ker delata med nami otroki takšne razlike! Fant me sicer miri, naj ne zganjam cirkusa, da dvesto evrov ni noben denar. A gre tudi za princip, pa tega noče razumeti! Večina prijateljic živi doma zastonj, starši pazijo tudi njihove otroke, pa za varstvo nič ne zaračunajo. Zanima me, kaj vi mislite oziroma mi lahko poveste, kako je s temi preklemanskimi stroški drugod? Pika

Milena svetuje: Draga Pika, spravili ste me v veliko zadrego, ta trenutek mi je prav nerodno, zardevam in jecljam, ker ne vem, kaj si boste o meni mislili, kajti v podobnih primerih gre tudi pri meni za princip. Namreč: na kraj pameti mi ne pade, da bi otroku, ki ima red­ne prihodke, gledala skozi prste in ga vzdrževala! Zakaj le? Vaših dvesto evrov, ki jih boste prispevali v gospodinjsko blagajno, je tako malo, da verjetno ne bodo zadoščali niti za najbolj osnovne stroške! Vesela sem, da sem jaz tista, ki vam bom povedala, da vas imata starša pretirano rada, saj sta se »pravični in real­ni« delitvi stroškov izognila, v vas sta želela le prebuditi spečo ali celo izgubljeno solidarnost do njiju.

Rekla bi tudi, da jima po tihem ni šlo v račun, da imata tako slepega in gluhega otroka, ki vidi samo sebe in svoje potrebe. Glede na to, da se je mama upokojila in da njena pokojnina ni primerljiva z vašo plačo, pa sploh! Če bi bili hčerka, kot se šika, bi se sami zbudili, stopili k njej in ji rekli: »Ej, mami, vem, da me boš razvajala, kuhala in še naprej skrbela zame, vseeno pa mi povej, koliko naj prispevam, da nam bo vsem lažje?« In mami bi vas objela in stisnila k sebi od sreče, da ima tako razumevajoče dete!

Za hec, če ste staršem res zagrozili, da greste na svoje, storite to! Vsaj za nekaj mesecev, toliko, da boste v lastni denarnici izkusili, kaj se pravi samostojnost. Če vam je 1300 evrov premalo za normalno življenje, si ne predstavljam, kaj boste storili, ko vas bo prizemljila kruta realnost položnic, ki se bodo znašle pred vami! Upam le, da vas bo takrat za vse večne čase minilo, da bi se zaradi dvesto evrov metali na trepalnice!

Otroci, ko odrastejo, se morajo tudi finančno osamosvojiti! To je edini način, da znajo ceniti starše, ki so jim že ali pa jim še bodo tako ali drugače pomagali. Starši so – kar zadeva finance – lahko le jagoda na torti, nič več in nič manj.

Če prav razumem vaše jezno pismo, boste po smrti staršev hišo podedovali, kajne? Potemtakem se je bratoma gledalo skozi prste tudi zato, ker je bila to nekakšna dota, ki sta jo dobila, ko sta se nujnemu deležu odpovedala v vašo korist?

Sploh se mi zdi, da so vaši starši zelo na mestu in so eni tistih, ki bi za svoje otroke naredili vse. Morda so s tem »vse« pretiravali in so vas pozabili naučiti tudi hvaležnosti, odgovornosti. Za vse, kar imamo ali želimo imeti, se moramo potruditi. O hvaležnosti, na primer, zelo neradi govorimo tudi zato, ker je postalo nekako samo po sebi umevno, da so »starši dolžni, da nam vse dajo«, da je »država dolžna, da nam vse omogoči«, in tako naprej.

Zelo bi si želela, da bi to strašno jezo, ki jo pestujete, za vse večne čase odpodili daleč stran od sebe! S starši pa se morate – bi bil pa res že skrajni čas – o marsičem pogovoriti. Ne le o delitvi stroškov, tudi o vaših medsebojnih odnosih. Če boste živeli pod isto streho, bo treba, če boste želeli ostati v dobrih odnosih, še marsikaj doreči!

Zavedati se morate, da so čisti računi znotraj družine več kot nujni. Ni tako redko, da se pri denarju konča še tako vroča ljubezen. Predvidevam, da se vam bo v stanovanju nekega lepega dne pridružil tudi vaš fant. Skupno življenje ne bo prineslo le »ljubezni za zmeraj«, temveč tudi banalnosti, kot so položnice, investicije v popravilo strehe, nakup nove peči za centralno kurjavo in podobno, o čemer romantično zaneseni sicer nikoli ne govorijo, a kruta realnost je pač takšna. Tisti, ki so pametni, pri denarju že na samem začetku naredijo red in točno določijo, po kakšnem sistemu se bodo stroški delili. Čisti računi so v tem primeru najboljši prijatelji, preveč je takšnih, ki bi v nedogled živeli na račun drugega.

Enako velja za brezplačne kavice v krogu prijateljev. Ne gre, da bi vas še po smrti opravljali, da ste se zmeraj izmuznili, ko bi morali odpreti denarnico.

Ne morem si kaj, da ne bi ob koncu dodala, da takšnih, ki verjamejo, da so starši žakelj brez dna, ni ravno malo. Dopustite jima, da si, dokler sta še zdrava, kaj privoščita, kam gresta, kaj doživita. S tem, ko boste k skupnemu družinskemu proračunu prispevali dvesto evrov, vam krona ne bo padla z glave, njima pa bo pomagalo, da bosta lažje dihala.

Pogovorite se s svojo jezo, potem pa naredite vse, da se boste pod domačo streho bolje razumeli. Če vam je mami zoprno prositi odpuščanja zaradi neprimernega izpada, to naredite kako drugače. Verjemite, razumela bo in vaš objem jo bo osrečil.

In ko boste imeli svoje otroke, jih že zgodaj naučite, da si je treba znotraj družine stvari deliti. Da vidimo tudi druge, ne le sebe. S tem boste dosegli, da pozneje, ko bodo odrasli, ne bodo samo jemali, temveč tudi dajali. Ali na kratko: da se zoprna zgodovina ne bo ponovila na vaših ramenih.