Onkološki inštitut: Dobro vizijo krnijo moteni procesi dela

Onkološki inštitut Ljubljana je vrh onkološke piramide na Slovenskem. Kljub temu se, ne glede na državni program za obvladovanje raka in njegove cilje, še vedno vse preveč rutinskega dela steka v Ljubljano, namesto v regionalne bolnišnice po državi.

Po zaslugi državnega programa za obvladovanje raka – temu se izteka akcijski načrt, jeseni bo pripravljen novi – se je v zadnjih petih letih premaknilo veliko, a ne dovolj. »Spremembe se dogajajo počasneje, kot smo načrtovali,« pojasnjuje prof. dr. Janez Žgajnar, strokovni direktor onkološkega inštituta, ki je integralni del tega programa. Z njim bi radi vsakemu bolniku z rakom v Sloveniji zagotoviti enako hiter dostop do obravnave in enako kakovost obravnave, ki pa mora potekati manj razpršeno kot zdaj.

»Želeli bi si, da bi nam druge bolnišnice v večji meri priskočile na pomoč pri standardnih zdravljenjih – kot, denimo, novogoriška in slovenjgraška ali mariborski UKC, s katerimi odlično sodelujemo, na dnevni ravni, tako pri konziliarnem sodelovanju kot pri pretoku bolnikov, smo še vedno močno preobremenjeni, kar krni naše delo, čeprav smo sicer z rezultati zdravljenja lahko zadovoljni, tudi v primerjavi z razvito Evropo. Seveda pa izzivov za izboljšave ne manjka,« priznava Žgajnar.

Premalo kadra, stara oprema, nič izgub

Onkološki inštitut, ki se je v javnosti pogosto pojavljal tudi zaradi afer, ki po Žgajnarjevem prepričanju ne odražajo resničnih razmer v tej instituciji, kljub vsem tem težavam svoje poslanstvo opravlja dostojno. Ne nazadnje so ena redkih zdravstvenih institucij, ki ne poslujejo z izgubo. Inventura lanskega dela pa je pokazala, kako močno se povečuje priliv bolnikov in s tem tudi nabor opravljenih diagnostičnih in terapevtskih postopkov, pri čemer so se obremenitve, ki so tem bolj izrazite zaradi slabe kadrovske pokritosti v prenekateri specialnosti, v primerjavi z letom prej najbolj povečale v molekularni diagnostiki (za 51 odstotkov več preiskav) in pri genetskem svetovanju (21 odstotkov).

»Kadrovsko pomanjkanje je neenakomerno, na skoraj vseh področjih pa smo izrazito pod normalno kvoto zaposlenih. Predvsem v tem zaostajamo za najbolj razvitimi državami, zlasti za skandinavskimi, seveda pa so razlike opazne tudi na drugih ravneh,« pove Žgajnar. S težavami se srečujejo v diagnostiki in radioterapiji, saj predvidene vsote za amortizacijo ne upoštevajo vrednosti naprav, ki jih je treba zamenjati. Da bi rešili nakopičene zagate, se pripravljajo že na četrto reorganizacijo ambulant v zadnjih osmih letih.

Poleg tega onkološki inštitut še zdaj ni doživel druge faze novogradnje. Nasprotno, »dušenje« zaradi revizijsko-izvedbenih zastojev pri prvi fazi gradnje še vedno odmeva, trenutno je v pripravi že leta pričakovana menjava celotnega vodovodnega omrežja v novi stavbi, ki bo, kot je pred nekaj dnevi povedala resorna ministrica, stala nekaj manj kot sedem milijonov evrov.

Dve gradnji – obnovitvena in predlagana

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za zdravstveno ekonomiko Tomaž Glažar pojasnjuje, da so se z vodstvom inštituta dogovorili o sestavi ustreznega časovnega načrta za izvedbo del, ki bo vse prej kot preprost, saj bo inštitut v tem času deloval, zato je treba zagotoviti absolutno varnost, tako za paciente kot za osebje. Žgajnar pravi, da si na inštitutu želijo to zadevo, pa naj gre za legionelo ali za rjaveče cevi, čim prej dati ad acta, opozarja pa, da »bo obnova potekala v delujoči bolnišnici, edini te vrste v Sloveniji. Zato se morajo dela odvijati tako, da ne bodo ogrožala našega poslanstva. Izvajalci bodo morali dosledno upoštevati dogovor o časovnem načrtu del, sicer bi bile posledice za bolnike lahko preveč resne.«

Pozabljena druga faza gradnje se sicer zrcali v pomanjkanju ustreznih prostorov, tudi ambulant, kar onemogoča izvajanje strokovnega dela v skladu s standardi sodobne medicine. Zato na inštitutu že nekaj časa pospešeno razmišljajo novogradnji, manjši od prvotno načrtovane. »Pri letnem proračunu, ki na OI presega 80 milijonov evrov, razmislek o tem ni neuresničljiv. Izvedba bi bila resnično nujna, predvsem zaradi odprave trenutno največjega problema, priprave in razdelitve aplikacij za sistemsko terapijo,« Žgajnar utemeljuje vizijo razvoja inštituta.

Zdaj je namreč tako, da tamkajšnja lekarna preprosto ne zmore prevzeti priprave vseh zdravil, ki jih bolniki v tej terciarni bolnišnici potrebujejo vsak dan. Ker terapijo dobivajo na preveč razpršenih lokacijah, je, tako Janez Žgajnar, »zagotavljanje kakovosti in varnosti oteženo, zato je ureditev tega področja ena od prednostnih nalog, tudi v luči priprave na mednarodno akreditacijo. Že s tem procesom bi uredili procese dela, v skladu z zahtevanimi standardi, kar bi zagotovilo večjo varnost in kakovost. To je resda velik, vendar nujen zalogaj, s katerim ne smemo odlašati.«