Tiskane izdaje
Radovednost, veselje in optimizem prav otroško utripajo v kamniški pediatrinji, ki svoj poklic dojema kot privilegij. Kot so njeno sočutno bližino lahko začutili tudi nepalski otroci po aprilskem uničujočem potresu. V nemirnem preddverju Himalaje se je zavedela lastne ranljivosti in minljivosti, po drugi strani pa se znova ogrela ob občutku močne družinske povezanosti Nepalcev in njihovega spoštljivega zavedanja o pomembnosti šole. Nekakšna popotnica, ki so jo v Vlastino življenjsko malho položili že starši – oče Aleš s svojim razmišljanjem, da nič ni nemogoče in da je narava naš dom, mama Dušica z zaupanjem v prav in dobro.
Dober mesec je od vaše vrnitve iz Nepala, ki ste ga obiskali že večkrat, a ga tokrat doživeli v njegovi najranljivejši luči. Hkrati ste se najbrž zavedeli tudi lastne ranljivosti, ko ste se za las izognili najhujšemu.
Potres nas je našel zelo blizu epicentra. Katastrofa te, jasno, najprej osebno globoko prizadene. Prve trenutke ne razmišljaš veliko, le poskušaš se umakniti na varen kraj, ki ga tisti hip v bližini niti ni bilo. Ko smo se ozrli čez porušeno dolino, nas je dodatno pretreslo spoznanje, kaj bi se zgodilo, če bi bili sto ali dvesto metrov naprej. Ranljivosti in minljivosti se ob takšnem dogodku močno zaveš. Stalnega tresenja sem se v prihodnjih dneh navadila, strahu pred hrupom pred potresom pa se še nekaj tednov nisem otresla.
Kako so se domačini spopadali s strahom in tesnobo kot posledicama potresa?
Prvi dan je bilo res opaziti šok, ljudje so sedeli, čepeli, na obrazih si prav videl njihovo stisko, še otroci se niso igrali. Drugi, tretji dan se je življenje vrnilo. V hribovskih predelih so prebivalci navajeni trdega življenja, stalnih naravnih nesreč, če ne drugega, poletnega monsuna, ki vsako leto sproži kamnite plazove, zato stalno gradijo ceste in popravljajo poti. Tam je drugačna logika preživetja. Nikogar nisem slišala, da bi hudo tarnal ali obupoval. Skoraj vsi so rekli: »Kaj naj, to je pač narava.« Dva dneva po potresu so že brskali po ruševinah, zlagali opeke, zbirali preostalo imetje, otroci so se igrali, smejali, tekali naokrog.
Bliskovito ste se odzvali in kot prostovoljka priskočili na pomoč v bolnišnici v manjšem močno poškodovanem kraju. Kako je potekalo vaše delo v dneh, ko zdravniška pomoč iz tujine še ni dosegla vznožja Himalaje?
Ker je bilo desetine kilometrov ceste popolnoma uničene, je bilo edino peš mogoče priti v dolino. V Trisuli Bazarju, prvem večjem kraju pod najbolj prizadetim območjem, smo se ustavili in prvi večer sem šla v lokalno bolnišnico vprašat, ali lahko pomagam. Če si zdravnik, je jasno, da boš v takšnih okoliščinah pomagal. Isti dan je prišla tudi velika odlično organizirana in opremljena vojaško-medicinska odprava, ki jo je poslal butanski kralj, kar je bila izjemna sreča, saj si brez njih ne predstavljam, kako bi bilo. Prvi dan so helikopterji ves dan samo dovažali ponesrečene, vozili so jih s tovornjaki, džipi … Zmeda je bila popolna, a sem prepričana, da bi bilo podobno tudi pri nas, mislim, da nobena država ni pripravljena na katastrofo takšnih razsežnosti, na toliko tako hudo poškodovanih.
S kakšnimi poškodbami in zgodbami ste se srečevali?
Težko si je predstavljati, kako hude, globoke rane povzročijo padajoče kamenje in padajoči deli stavb. To so bile velike, globoke raztrganine, ogromno hudih zlomov stegnenice, medenice, poškodovanih hrbtenic, stisnjenih prsnih košev, poškodb glave. Poškodovanci so do bolnišnice praviloma prišli šele drugi, tretji, četrti dan, zato so bile rane zasušene, umazane, polne muh. To so prizori, ki sem jih poznala iz knjig, recimo o ranjencih v prvi svetovni vojni, in si nisem mislila, da jih bom kdaj doživela.
Kaj so vam ljudje pripovedovali, vas je katera zgodba še posebno pretresla?
Zelo pretresljiva je bila zgodba 19-mesečne deklice, ki so jo peti dan po potresu našli v gozdu ob mrtvi mamici v zadnjih mesecih nosečnosti. Menda se je je le držala za lase in ječala, prinesle pa so jo sorodnice štiri ure hoje daleč. Punčka je bila globoko šokirana, hudo ranjena, z razvito pljučnico, če bi jo našli le nekaj ur pozneje, najbrž ne bi preživela. Tudi očka je bil pogrešan. To so res žalostne zgodbe, a je v Nepalu sreča, da skoraj vsi živijo v razširjenih družinah. Po potresu je veliko otrok ostalo sirot, a mislim, da bodo sorodniki poskrbeli zanje. Presenetljivo je, kako so bili poškodovani potrpežljivi, nezahtevni, hvaležni za pomoč, morda včasih celo preveč. Pri nas smo navajeni, da ljudje malo zakašljajo in že nestrpno s pestmi butajo po vratih, tam pa so ljudje, ki so nujno potrebovali pomoč, potrpežljivo čakali, brez prerivanja, brez prerekanja, komu je huje.
Kaj je bila njihova prva skrb? Močno me je namreč ganilo sporočilo nepalskega znanca, da morajo najprej pomagati otrokom, da se bodo lahko vrnili v šolo, čeprav je tako kot večina sokrajanov ostal brez doma.
Najprej so vsi hiteli v sosednje vasi ali oddaljene kraje, da bi pomagali sorodnikom, tako bližnjim kot daljnim, tudi naša nosača sta že prvo noč tekla domov. Trgovine in gostišča so bili v glavnem zaprti, ker so šli ljudje pomagat svojcem. To je res izjemna družinska povezanost, občutek, da si je treba v takšni nesreči pomagati. Drugo pa je spoštljivo zavedanje o pomembnosti šole, kako so se Nepalci v neprimerljivo skromnejših razmerah pripravljeni žrtvovati ravno zaradi zavedanja, da bo prihodnost njihovih otrok boljša, če bodo imeli priložnost šolanja. Pri nas se premalo zavedamo, da je šola v bistvu darilo, ki nam ga je prinesel napredek, in popotnica, ki nam omogoča dobro preživetje. Ne morem tudi nehati misliti na neizmerno srečo, da je bil potres čez dan in v soboto, edini dan v tednu, ko otroci niso v šoli, saj smo veliko šol videli podrtih. Neprimerljivo več žrtev bi bilo med otroki, če bi bil potres kateri koli drug dan.
Tudi vaš oče Aleš Kunaver, legendarni vodja več slovenskih alpinističnih odprav v Himalajo, je že leta 1979 v Manangu ustanovil šolo za gorske vodnike in tako domačinom z izobraževanjem omogočil varnejše delo in svetlejšo prihodnost. Ste kdaj obiskali to šolo?
Dvakrat. Stoji na prelepem kraju ob jezeru na severni strani verige Anapurn. Ta šola je veliko in pomembno delo, vendar sem prepričana, da si oče kljub vsemu takrat ni mogel predstavljati, kakšen razmah bo turizem prinesel Nepalu. Šolanje je domačinom, ki so postali gorski vodniki in nosači, omogočilo prestop na drugo stran, saj so iz nosačev, ki so jih najemali in plačevali tujci, postali podjetniki, kar jim omogoča, da živijo neprimerljivo bolje. Številne nepalske agencije danes najrazličneje tržijo deželo, od sprehodov po mestih do odprav na najvišje gore sveta.
Vaš oče se je odpovedal vodenju odprave na Everest in izbral gradnjo alpinistične šole, ne cilj, ampak poslanstvo, kot je dejal. Tudi svojo odločitev za poklic pediatrinje dojemate kot poslanstvo?
Ne, bolj bi rekla kot privilegij. Poslanstvo je vendarle prevelika beseda. Pri devetnajstih sem se odločala med študijem medicine in matematike. Vesela sem, da sem se odločila za medicino. Privilegij zato, ker se zavedam, da imam svoje delo resnično rada, vsak dan grem z veseljem v službo. Otroci so mi tako doma kot v službi s svojo neposrednostjo in veseljem stalen navdih in tudi opomin, kaj vse lahko z odraslostjo izgubimo.
Kaj otroškega vam je uspelo ohraniti tudi v zrelih letih?
Sinova me včasih pogledata, se zasmejeta in rečeta: »Mami, ti si čist' zmešana.« Tako da se je otroškega očitno ohranilo kar veliko … Sicer pa veselje, radovednost. Tako kot otrokom mi same avtoritete in papirji ne pomenijo veliko, dokler človeka ne začutim kot dobrega.
Kakšnega ste doživljali očeta? Je bil tudi doma vodja in vizionar?
Kot otrok sem ga dojemala preprosto kot očeta, da smo od njega dobili način razmišljanja, njegovo videnje sveta, se zavedam šele zdaj. Vesela sem, da je bil med redkimi ljudmi, ki znajo svoje sanje in želje tudi uresničiti in živeti. Nikoli se ni spraševal, ali bomo kaj lahko naredili, ampak kako bomo naredili. Sem zato že pogosto slišala, da sem preveč optimistična. To je neskončno dragocena popotnica, ki je marsikdo ne dobi, zato sem zelo hvaležna. Prav tako za občutek, da si v naravi doma, da narava ni nič strašljivega, da se v njej preživi, da te ponoči nič ne poje pod smreko …
Kaj pa je v vašo osebnostno malho dodala mama Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila?
Naša mama je vedno zaupala v prav in v dobro. Nikoli nas ni zavirala pri tem, kar smo počeli, nikoli ni bilo: »Joj, tega pa ne, ker se boš ubil, poškodoval.« Vedno je zaupala, da bo vse prav, in nas tako tudi spuščala v svet in do vseh stvari, ki smo jih počeli. To je zelo dragoceno, ker lahko kot starši otrokom naredimo veliko škode s tem, da jih zaviramo zaradi lastnih strahov.
Mladi ste ostali brez očeta, najstarejši od treh otrok. Kako je očetovo tragično slovo v helikopterski nesreči zaznamovalo življenje pri Kunaverjevih?
Popolnoma ga je spremenilo. To je bila huda izguba, ki je nepričakovano zarezala v življenje vseh. Težko opišem, a se preživi, v začetku iz dneva v dan, potem se življenje oblikuje drugače. Danes mi je žal, da je ostalo toliko njegovih neuresničenih načrtov, po drugi strani pa to, da – čeprav sem bila stara že dvajset let – sem bila še pred starostjo, ko od svojih staršev lahko dobiš podobo dragocenega odraslega človeka in njihovo modrost. V to sliko danes prispevajo očetovi prijatelji s svojimi spomini nanj.
Tri leta po smrti ste se očetu poklonili s prvenstveno smerjo v zahodni steni himalajskega sedemtisočaka Trisul I.
Za načrt, da bo to Smer Aleša Kunaverja, takrat nisem vedela. Mislim, da je bil avtor te ideje Vanja Matijevec. To je bila res lepa odprava, lepa smer, prek lepe stene in lepo smo se imeli.
A naredili ste še korak dlje, ko ste v družbi dolgoletnega življenjskega sopotnika Sandija Marinčiča z vrha poleteli z jadralnim padalom in postavili ženski višinski rekord. Iz kakšnega testa mora biti človek za tak podvig?
Takrat sva zelo veliko plezala in veliko letela, tako da je bila naravna misel, da bi z vrha poskusila tudi poleteti, preostali štirje so namreč želeli z vrha smučati. Polet s Trisula I je bil seveda lep dosežek, a objektivno je vendarle smer prek zahodne stene veliko zahtevnejša kot sam polet.
V začetku devetdesetih ste uspešno alpinistično kariero obesili na klin in se posvetili jadralnemu padalstvu, materinstvo pa vam je odprlo še številna druga obzorja, kajne?
Nikoli nisem povsem nehala plezati. Ko sem postala mama – imava dva sinova –, sem tudi letala manj, a sedla še v kajak in na gorsko kolo. Rada imam doživljanje narave v vseh teh različicah. Prav otroka sta me spodbudila, da smo s knjigama 111 izletov po slovenskih gorah in Z otroki v gore začeli zares odkrivati kotičke, za katere še vedela nisem. Otroci spremenijo življenje iz črno-bele televizije v barvno. Nikakor ne mislim, da se je zaradi družine treba čemu odpovedovati, ravno nasprotno, saj začneš početi kup novih stvari.
Sinova stopata po vaših poteh, nadaljujeta Kunaverjevo alpinistično tradicijo?
Otroci so naravni plezalci, in ko sta bila majhna, sta preplezala vse živo. Oba sta trenirala judo, eden še zdaj, oba deskata na snegu, starejši je začel leteti z jadralnim padalom, tako da sta športnika, plezata pa ne več.
Kateri pa je dar, ki ste ga prejeli od staršev in ga želite podariti sinovoma?
Zavedanje, da je življenje lepo, samo ozreti se je treba naokrog. In to, da se vedno za vse najde pot, še za tisto, česar si vnaprej niti ne predstavljaš.
