Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem 60 let. Pri šestnajstih letih sem pustila šolo, saj sem se zaljubila v moškega, ki me je s sladkimi obljubami zvabil tudi od domačih. Ob njem sem vztrajala več kot pet let. Bil je zelo nasilen, pretepel me je vsak dan. Ko sem zaradi brc v trebuh pri dvaindvajsetih že drugič splavila, so nastali zapleti. V bolnišnici sem ostala več kot mesec. Moja zdravnica je poklicala starše in vrnila sem se domov. »Odvajanje« od nasilja je bilo dolgotrajno in zelo mučno, saj je mama nad mojim življenjem prevzela popoln nadzor. Razen v službo nisem smela nikamor. Leta so tekla, en zapor sem zamenjala z drugim. Potem je najprej zbolel oče, nakar še mama. Negovala sem ju več kot petnajst let, saj sta bila povsem odvisna od mene. Pri mojih petdesetih sta drug za drugim odšla. Ostala sem sama. Ne veste, kako sem si oddahnila! Po eni strani me je bilo globoko sram zaradi veselja, ki sem ga čutila ob podarjeni svobodi, po drugi pa sem z vso ihto začela iskati moškega, ki bi mi v preveliki hiši delal družbo. Bilo jih je kar nekaj, ki so prišli in tudi zelo hitro odšli. Na stara leta mi res ni do tega, da bi šla z dežja pod kap! Vem, da me sosedje opravljajo, na srečo mi ni veliko mar zanje. Res bi rada spoznala moškega, ki bi znal ceniti energijo, ki se je po treh desetletjih spanja spet prebudila v meni.
Milena svetuje: Draga Renata, nadvse cenim, da vam je v letih »ujetništva« uspelo ohraniti smisel za humor. Žal mi je, da sem morala vaše pismo krepko skrajšati in je zato tudi izgubilo »žmohtnost«.
V življenju vam res ni bilo prizaneseno. Kot edini hčerki so vam starši že v mladosti viseli za vratom in vas nadzorovali v želji, da vas ja ne bi kdo »izpridil«. Žal se jim želja ni izpolnila. V globokem razočaranju in tudi besu, ker ste se jim izneverili, so vam užaljeno obrnili hrbet. Šele po odločnem in vztrajnem posredovanju zdravnice sta se mama in oče toliko odtajala, da sta vas v najhujši stiski spet vzela k sebi. V tem dejanju je bilo, če vas prav razumem, bolj malo dobrote in usmiljenja. Ko sta vas imela doma, sta vam večkrat povedala, da se vam bosta že kako »oddolžila« tudi za vse noči, ki sta jih prebedela po vašem begu od doma.
Ljubezni med vami je bilo bolj malo ali nič. Na zunaj ste delovali kot zgledna družina, v nedeljo ste šli skupaj k maši, in ko ste bolnega očeta na invalidskem vozičku peljali po vasi, so vaju ustavljali in mu govorili, kakšno srečo ima, da se žrtvujete zanj. Do takšnega trepljanja po ramenih ste čutili gnus in odpor, a ker so vaju ustrahovali, ste ga prenašali. Neštetokrat se je zgodilo, da vas je oče – četudi je bil že na vozičku – po popoldanski izmeni prišel čakat pred tovarno. Bilo vas je sram, da bi se najraje vdrli v tla, a da bi kaj ukrenili, si niste upali. Morda tudi zato ne, ker sta vam, po drugi strani, obljubljala, da boste podedovali družinsko hišo le, če se boste obnašali tako, kot bosta onadva dirigirala? Lahko ste kazali ponižnost, človek se z leti pač navadi na hinavščino, spolnega nagona pa niste mogli krotiti. Imeli ste več (preveč) mimobežnih, skritih avantur, praviloma s poročenimi moškimi, za katere ste vedeli, da vam ne bodo po nepotrebnem težili ali vas nadlegovali v javnosti. V največje zadoščenje vam je bilo, če ste lahko omrežili moškega, ki je bil pri vaših starših zapisan z zlatimi črkami. Kadar sta z izbranimi besedami hvalila takšnega z dvojno moralo, ste v sebi čutili zadoščenje in nekakšno zmago. Šele ko ste bili v zavetju svoje sobe, ste sanjarili o čudežu, ki vas bi iztrgal iz nemogočega začaranega kroga. Hrepeneli ste po svobodi, in to s takšno močjo, da vas je včasih neznosno bolelo v prsih in ste se že bali, da boste za skrito, zelo grešno življenje kaznovani z infarktom. Žal so medtem, ko ste se s starši igrali igro, kdo bo močnejši in kdo bo zmagal, tekla leta. Onadva sta umrla, vi pa ste izgubili predvsem priložnosti, da bi zaživeli v žlahtnem pomenu besede.
Feri Lainšček je napisal izjemno pesem, ki bi morala postati vodilna misel slehernega med nami. Njen naslov je Ne bodi kot drugi. Tudi vam bi položila na srce, da si njeno sporočilo vzamete za svoj življenjski moto. Zakaj? Zato, ker bi vam bilo v vaši trenutni, na videz brezizhodni situaciji v veliko pomoč! Kdo drug bi obsedel doma, tarnal in se smilil sam sebi, vi pa bodite drugačni!
Kje začeti? Manjka vam moški, ki bi bil – ker ste pač izbirčni – nekaj posebnega, podoben junakom iz vaših sanjarjenj. Pogrešate tudi prijateljice, saj po mišljenju staršev nobena ni bila dovolj dobra, da bi se družili z njo. Predlagam, da bi za začetek pozabili na mali oglas, s katerim bi si na vrat na nos poiskali princa na belem konju.
Kaj, ko bi si raje poiskali prijatelje, s katerimi bi se družili brez obveznosti? Ustvarite blog, na katerem boste (to zelo dobro znate) zapisovali zgodbe iz svojega življenja, ki je vsekakor mičkeno drugačno, kot je sivo povprečje. Z lastnimi izkušnjami boste pomagali tudi drugim. Na facebooku najdite podobno misleče, s katerimi bi, na primer, prehodili Jakobovo pot. Ni nujno, da greste v Španijo, tudi Slovenci jo imamo. Veliko ljudi poznam, ki so svoje travmatične izkušnje prelili na papir in napisali knjigo. Eden takšnih gospodov je prav na njeni predstavitvi spoznal ljubezen svojega življenja.
Življenje nam, zlasti spomladi, ko nas začne greti sonce, ponuja na tisoče izzivov. Če smo drugačni, če nismo »kot drugi«, jih vidimo, se lotimo dela in prej ali slej – zmagamo! Tako je to in nič drugače. Pa srečno!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
