Tiskane izdaje
Toda če je bila diagnoza sindroma pridobljene imunske pomanjkljivosti še ne tako daleč nazaj sinonim za smrtno obsodbo, ima danes nekdo, ki se je okužil s hivom, ne le možnost preživetja, ampak lahko živi povsem kakovostno – kot eden od danes res številnih ljudi, ki jih bo kronična bolezen spremljala vse življenje. Na žalost pa o premagovanju grožnje aidsa in preprečevanju okužbe s hivom še vedno ni mogoče pisati v presežnikih, kljub izjemnim raziskovalskim izsledkom in dosežkom sodobne medicine; ti so od sprva klavrnih, vedno znova spodletelih poskusov pripeljali do uspeha, ki je obogatil celotno bioznanost.
Danes je na voljo učinkovito protiretrovirusno oziroma kombinirano zdravljenje, ki – če je pri obolelem okužba prepoznana dovolj zgodaj in če prepoznavi takoj sledi zdravljenje – za več kot 90 odstotkov zmanjša možnost prenosa okužbe od nekoga, ki ima hiv, na njegovega partnerja. S tem zdravljenjem je mogoče učinkovito zajeziti prenos okužbe, vendar je to možno šele takrat, ko je diagnoza nedvoumna.
Gonilo epidemije
Postavitev diagnoze omogoča test, ki je pri nas na voljo brezplačno, anonimno in brez napotnice – prav zato, da človeku, ki se počuti izpostavljenega že ob misli na možnost potrditve okužbe s hivom in posledične stigmatizacije v bližnji okolici in družbi, strah pred posledicami ne bi preprečil ukrepanja.
V Sloveniji, ki je še vedno med državami z najnižjo stopnjo pojavnosti te okužbe – trenutno med nami živi okrog 900 ljudi s hivom – se je v tem letu število na novo postavljenih diagnoz močno povečalo. Okužbo s hivom so namreč potrdili pri 56 osebah, kar je največ doslej. Med njimi je kar 46 moških, ki imajo spolne odnose z moškimi; v tej skupini prebivalstva je nasploh, ne le pri nas, tveganje za hiv največje.
Razlogov za skrb vzbujajoče naraščanje teh okužb je več, med pomembnejšimi je tudi pogostejše odločanje za testiranje. A ta priložnost, ki je najtrdnejši most med dvema možnostima, preživetjem ali smrtjo, je še vedno premalo izkoriščena.
Danes vemo, da med nami živi 900 ljudi s hivom, ni pa znano, koliko jih je s hivom okuženih, pa tega ne vedo in tako okužbo nemoteno širijo naprej. Po ocenah naj bi bilo med okuženimi kar 30 odstotkov takih, ki so brez diagnoze in brez zdravljenja – in prav ti so gonilo epidemije hiva, kot poudarja največji poznavalec problematike hiva in aidsa pri nas, prof. dr. Janez Tomažič z infekcijske klinike ljubljanskega UKC.
Svet in mi: testiranje je ključ
Ne glede na odlične možnosti zdravljenja, vsaj v razvitem svetu, kjer je učinkovito zdravljenje dostopno, pa globalne številke, na katere ob današnjem svetovnem dnevu boja proti aidsu opozarja Svetovna zdravstvena organizacija, res vzbujajo skrb. Več kot 18 milijonov ljudi danes po svetu zdravijo zaradi hiva, prav toliko jih je z virusom okuženih; nekateri za to ne vedo (teh je okrog 14 milijonov), preostali pa sicer poznajo svojo diagnozo, vendar si zdravljenja ne morejo privoščiti.
V Evropski uniji za svoj hiv pozitivni status ne ve vsak sedmi okuženi, je pokazala te dni predstavljena raziskava evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni ECDC. Tudi pri omenjenem centru so opravili obširno študijo, v katero so poleg članic EU vključili še Norveško, Liechtenstein in Islandijo – v teh državah so samo lani okužbo s hivom odkrili pri 30.000 ljudeh.
Po pogostosti okužb povsod izstopajo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi – ti so se pri nas povezali z medicinsko stroko, se vključili v delovanje komisije za aids in s celovitim ozaveščanjem o nujnosti osnovne in najbolj učinkovite zaščite pri odnosih, uporabe kondoma, pa tudi testiranja pripomogli k premikom pri preventivi in pravočasnejšem odkrivanju okužbe.
Lahko bi rekli, da je virus hiv zelo muhast, saj svojega »obraza« dolgo ne razkrije. Včasih je tudi to krivo za pozno, marsikdaj prepozno prepoznavo pravega razloga za težave, ki se začnejo pojavljati pri okuženem. Okužba prvič pokaže zobe šele po mesecu dni, vendar ne pri vseh – pri več kot polovici okuženih se pojavijo težave, podobne gripi, lahko tudi bolečine v žrelu, povečane bezgavke. Potem se tegobe umirijo, lahko za več let.
Težave, ki se pri obolelem pojavijo potem, na primer utrujenost, pasovec, vročičnost, kožne spremembe in bele obloge v ustih, bi morale zdravnika spodbuditi, da pomisli na možnost okužbe s hivom. Ta se po osmih letih pokaže s konkretnimi boleznimi, lahko tudi kot nepojasnjeno hujšanje, kot driske, povezane s hujšanjem, glivni meningitis ali glivna okužba požiralnika. »Infektologi to nenehno ponavljamo, opozarjamo na te znake, saj bi radi preprečili, da bi tudi v prihodnje okužbo tako pogosto prepoznali šele, ko je oboleli že v terminalni fazi,« poudarja Tomažič. In dodaja: »Tudi oziroma prav zaradi tega je testiranje tako zelo pomembno. Zato: testirajte se – vse drugo bomo naredili mi!«
Kmalu cepivo,
Kmalu, najpozneje pa v desetih letih, naj bi znanstveniki odkrili učinkovito cepivo proti hivu, nekje daleč na obzorju se celo nakazuje možnost ozdravitve hiva oziroma aidsa. Vendar trenutno živimo v drugačni resničnosti, v kateri se je lani v Rusiji, denimo, zgodilo nezadržno širjenje okužb s hivom, ki predstavlja kar dve tretjini na novo postavljenih diagnoz okužbe s hivom v celotni evropski regiji.
Seveda pa je problem globalen, nikakor ne izoliran le na staro celino ali na malo Slovenijo. Drugod po svetu so dejavniki, ki onemogočajo obvladovanje te epidemije, še toliko bolj kompleksni. Zato se zdi spodbudna napoved preverjanja učinkovitosti novega cepiva proti hivu – v klinično študijo bodo vključili 5400 spolno aktivnih prebivalk in prebivalcev Južne Afrike, ki se jim bodo tako odprle nove možnosti za boljši jutri. Upanje za to obstaja, ali kot bi morda dodal Freddie Mercury: We are the champions, my friends, and we'll keep on fighting till the end.
