Odnosi: Pred vami je še vse življenje

Objavljamo pismo bralke, ki so jo številne težke življenjske preizkušnje naredile še močnejšo in pogumnejšo.
Objavljeno
26. februar 2018 15.32
California Storm
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič

Pismo bralke: Morda bo moje pismo malo drugačno od tistih, ki jih prejemate, a vas kljub temu prosim, da ga ne vržete v koš. Spremljam vas od vsega začetka, na neki način vas imam rada, četudi se ne poznava. V življenju sem imela že veliko preizkušenj. Zdi se mi, da sem iz vsakega boja izšla močnejša in zrelejša. Bila sem poročena z moškim, ki se je hvalil, da me je prevaral tudi na poročno noč. Brez žensk ni mogel živeti niti pozneje. V zakonu sem zdržala dvanajst let, zadnjih pet nisva imela spolnih odnosov. Ob ločitvi sem odšla iz hiše z isto potovalko, kot sem vanjo prišla. Kmalu sem spoznala drugega moškega. Prepričana, da ne morem imeti otrok, sem šla z njim v posteljo brez zaščite. Po devetih mesecih sta prijokala na svet dvojčka, moje neizmerno veselje in sreča! Pri štiridesetih sem zbolela. Za skoraj leto dni so skrb za otroka prevzeli moji starši in starši bivšega moža, s katerimi sem ohranila prisrčne stike. Vmes so mi rubili premoženje, ostala bi na cesti, če me ne bi k sebi vzela sestra. Človek, ki mi je posodil večjo vsoto denarja za nakup stanovanja, je potem zahteval obresti v naturalijah. Tudi to sem preživela, ozdravela, dvojčka sta zrasla, jeseni se vpisujeta v srednjo šolo. Odprla sem lastno trgovinico, sprva je bilo težko, po dobrem letu se lahko solidno preživljamo. Tisti, ki ne vedo za mojo kalvarijo, so prepričani, da sem najbolj vesela ženska na svetu. Ne jamram niti se ne smilim sama sebi. Živim za sinova, za danes in ne mislim na jutri. Toliko sem vam hotela povedati. Danes vem, da se vse da, če se hoče. Katra

Milena svetuje: Takšni, kakršni ste, ste lahko marsikomu za zgled. V življenju se vam je res dogajalo marsikaj, ob čemer bi marsikdo klonil in se vdal v usodo, vi tega niste storili. Pravzaprav ste strpno »dovoljevali«, da so vas izkušnje brusile, delale močno in vas gnale naprej v upanju, da bo jutri bolje. Res je bilo. Sicer ste imeli mičkeno smole: ko ste se izvili iz prve zagate, že ste trčili ob drugo, hujšo, ki vas je spet prisilila, da ste padli na kolena. Iz vaše zgodbe pa lahko tudi razberemo, da plačevanje v »naturalijah« še ni zamrlo. Žalostno.

Ko ste bili še nepopisan list, ste verjeli, da mora tisti da pred matičarjem trajati za zmeraj. Ob možu ste vztrajali tudi zato, ker vas je prepričeval, da ste to dolžni storiti, ker ste jalovi, njegovi skoki čez plot pa zato upravičeni. Občutek nemoči, ker ste zaman hrepeneli po materinstvu, je bil pošasten. Zanimivo pa je, da ste imeli veliko moralne podpore v njegovih starših. Lahko bi bilo nasprotno in bi dobivali, kot je marsikje v navadi, udarce še z njihove strani.

Nekje ste zapisali, da se zavedate, da z moškimi nimate sreče. Da ne znate izbirati. No, morda res ne, vendar to lahko govorite le v preteklem času. Pred vami je še vse življenje in kdo ve, kdo že jutri za prvim vogalom čaka na pokončno in zelo odločno žensko! Kljub vsemu, kajne, pa vaše izbire niso bile zaman! Ob prvi ste dobili čudovito življenjsko izkušnjo, ki vas je utrdila in hkrati naučila, s kakšnimi ni dobro imeti opravka. Drugi, ki se vam je približal, je bil sicer nekakšen izhod v sili, a – če priznate ali ne – ste se po petih letih posta ob njem vsaj nasitili spolnosti. Bilo vam je lepo, posledice te živahne erotike so danes znane: dva sinova, ki sta s svojim prihodom na svet postavila vaše življenje v nove okvire, ki se jih niste nadejali niti v najbolj drznih sanjah. Moški je sicer odšel »novim izzivom naproti«, a nič hudega, ne nazadnje ga niste imeli radi, le »potrebovali« ste ga, da ste zapolnili vrzel, ki je po sterilnem zakonu niste mogli v nedogled »zanemarjati«.

V življenju navadnih smrtnikov je običajno, da po korenčku sledi še malo palice. Huda bolezen vas je čez noč prikovala na posteljo in invalidski voziček, bilo je tako hudo, da ste mislili, da boste umrli. A, seveda, niste! Takšni, kot ste vi, ne pozebejo kar tako!

Všeč mi je vaš humorni optimizem, s katerim ste prepletli svojo zgodbo. Vsako, še tako stresno in težko preizkušnjo ste začinili z anekdoto! Tega ni zmožen vsak.

Čeprav ne iščete ne nasveta ne tolažbe, sem rada prebrala vaše pismo. Hkrati si tudi želim, da bi se vsi, s katerimi se v tej rubriki »pogovarjam«, skobacali na noge in odšli do cilja podobno pokončni in vztrajni! Ter oboroženi s humorjem, ki nam še kako pride prav takrat, ko ne gre in ne gre. Lepo je tudi, če zaupamo vase, in če smo zraven še potrpežljivi, je že pol narejenega!

Žal se prevečkrat dogaja, da takrat, ko se znajdemo na robu obupa, okoli sebe raje iščemo računalniško tipko, s katero bi izbrisali težave, ki so se nagrmadile nad nami. Ker se to ne zgodi, čarobnega gumba pač ni, si ne znamo pomagati. Preveč se tudi naslanjamo na različne tako imenovane duhovne guruje in priročnike, ki so v realnosti, tako pravite, prej ovira kot spodbuda.

Kdor je doživel trenutke, ko je šlo za življenje ali smrt, bo dodal, da je takrat treba brez razmišljanja bežati! In to brez cincanja in čakanja. Ko me včasih vprašajo, kdaj točno to narediti, odgovarjam, da je najboljša šola življenje samo. Ali pa bežen pogled v črno kroniko, v kateri ni nobene romantičnosti, nobenega pocukranega balasta, zgolj kruta realnost.

Zadnjič smo se pogovarjali, kakšno naj bi bilo popolno življenje. Za mizo nas je sedelo devet in, zanimivo, slišali smo devet različic tega ideala. Nekateri ljubijo drznost, izzive, celo težave, da jim le ni dolgočasno. Drugi si predstavljajo ideal kot sedenje v mirnem čolničku sredi raja, tretji prisegajo na veliko denarja, četrti bi se dobro počutili obkroženi z veliko družino, peti le, če bi jim življenje ponujalo užitke. Zagotovo pa bo zmeraj veljalo: ne sprašuj za nasvete ljudi, ki so brez izkušenj, ki še nikoli niso grizli trde skorje kruha in ki še nikoli niso padli na kolena in si jih pošteno potolkli.

Vse dobro vam želim tudi v bodoče! Ko boste doživeli še kaj lepega, se pa le oglasite.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)