Preizkušeni prijemi za korenite izboljšave

Da so zdravstveni sistemi pred velikimi izzivi, ni nič novega. A med posameznimi pristopi k premagovanju finančnih, kadrovskih, logističnih in sistemskih ovir, ki krnijo kakovost in varnost zdravljenja, so ogromne razlike. Pri nas še vedno čakamo na zdravstveno reformo, na izide poglobljenega uvida tujih ekspertov v hibe in prednosti sistema; že dolgo so pri roki preprosti recepti za korenite izboljšave, le nihče ne seže po njih. Dogaja pa se veliko.

Tako je bilo, denimo, na nedavni konferenci Vrednost inovacij veliko govora o vlogi zdravljenja, podprtega z dokazi, pri zagotavljanju vzdržnosti zdravstvenega sistema. Na tem področju je namreč pri nas še vedno premalo povezave med razvojno-raziskovalskim polom družbe, ki razpolaga z obiljem dokazov, in odločevalci, ki vplivajo ne le na zakonodajo, ampak na vse normativne akte in usmeritve, od katerih je odvisen nadaljnji razvoj družbe. Med enimi in drugimi pa ni »prevajalca«, ki bi postavil v ospredje ključne, razvojno pomembne podatke in z njihovim ubesedenjem ponudil ključ za rešitve, boljše od sedanjih.

Filtriranje podatkov za boljšo politiko

Dr. Petra Došenović Bonča z ljubljanske ekonomske fakultete je prepričana, da bi z ustrezno aktivacijo pomembnega člena v tej verigi, prenašalcev znanja, premostili ključno oviro – bogastvo dokazov. To namreč danes, žal, ne pomeni le prednosti, ampak tudi prekletstvo, ki se kaže v preobremenjenosti s podatki.

S poglobljenim filtriranjem podatkov, ovrednotenjem sporočil, s »prevajanjem« ključnih ugotovitev je namreč mogoče odločevalcem pomagati pri sprejemanju odločitev in ukrepov, pri doseganju premikov na bolje. V ta namen pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) že od leta 2005 deluje program oziroma mreža (Evidence Informed Policy Network, EVIP Net), ki daje podatkovno, z dokazi podprto osnovo za oblikovanje in sprejemanje ključnih zdravstvenopolitičnih odločitev; te so dolžnost celotne vlade, ne le zdravstvenega resorja. Slovenija se je tej mreži, s katero WHO omogoča sistematično uporabo raziskovalnih dognanj pri oblikovanju političnih strategij, pridružila po desetih letih – februarja letos.

Naše zdravstvo pod zunanjo lupo

Kaj, poleg reforme, potrebuje naše zdravstvo, da bi s čim bolj ubranim in pravočasnim delovanjem tega zapletenega mehanizma zagotavljalo čim boljše rezultate? Nedavno objavljeno poročilo tehnične misije Mednarodnega denarnega sklada (IMF) opozarja na neučinkovito porabo javnega denarja v slovenskem zdravstvu, kar, žal, ni nič novega.

IMF po eni strani Sloveniji predlaga širitev mreže zdravnikov na primarni ravni in vključevanje širšega nabora storitev, s poudarkom na zgodnjem odkrivanju nenalezljivih kroničnih bolezni, v isti sapi pa opozarja na menda preširok nabor pravic v osnovnem zdravstvenem varstvu. Lahko se sicer strinjamo z ugotovitvami, da bi dokazano bolj kakovostnemu, izstopajočemu delu morale slediti tudi finančne spodbude, da bo treba posodobiti sistem plačevanja programov bolnišnicam in pretresti košarico zdravstvenih pravic – a tudi te ne prinašajo nič novega, česar Slovenija, čakajoč na spremembe v urejenosti zdravstva, še ne bi vedela.

V kratkem bodo predstavljeni rezultati analize, ki jo, v dogovoru z ministrstvom za zdravje, pripravljajo strokovnjaki WHO oziroma evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike (ena od partneric v observatoriju je od leta 2009 tudi evropska komisija). Ta spodbuja oblikovanje zdravstvene politike, ki temelji tako na dokazih kot na celoviti analizi zdravstvenih sistemov v Evropi. Bodo ti izsledki pravšnja podlaga za reformni preobrat?

Kje so podatki, kje primeri dobre prakse

Pogled Sama Fakina, vedeja generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), na nadgradnjo odločanja, temelječega na rezultatih zdravljenja, v primerjavi s kaotičnim razvojem na tem področju ni zavit v meglo: »Pričakujemo podatke. Če dobimo to osnovo, potem ni ovir za nadaljnje ukrepanje, za financiranje projektov oziroma programov.«

Žal pa se pri zagotavljanju verodostojnih, merljivih in preverljivih podatkov, ki so izkaz kakovosti in varnosti, pri nas vse prepogosto zatakne. »Nismo še dosegli prelomnice, na kateri bi se ministrstvo za zdravje in ZZZS odločila, v katere razvojno-raziskovalne projekte bomo investirali. Še vedno večinoma 'odločata' naključje ali izstopajoč angažma zainteresiranih skupin,« opozarja glavni upravljavec zdravstvene blagajne. In dodaja anekdotičen primer: »Vprašanje, kdo naj bo direktor slovenske bolnišnice, je še zdaj pretežno odvisno od naključja in od trenutno vladajoče politične opcije. Podobno je v medicinski stroki, kajti zdravniki smo 'trenirani' odločevalci; odločamo na podlagi podatkov, ki so na voljo in ki jih je vedno več.« Toda na tej ravni so razni miti, legende in zgodbe posameznikov, opaznih na hierarhični lestvici, še vedno močnejši od dokazljivo (bolj) učinkovitega pristopa – zato, ker ni podatkov, poudarja Fakin.

O tem, zakaj je spremljanje izidov zdravljenja pomemben sestavni del pri odločanju in posledično financiranju zdravstva, ima tudi Dorjan Marušič, nekdanji minister za zdravje, precej izdelano mnenje, navsezadnje je član strokovnega sveta o učinkovitih oblikah vlaganja v zdravje, ki deluje pri generalnem direktoratu za zdravje in varstvo potrošnikov v Bruslju. Sredstva za zdravstvo se, tako Marušič, bolj ali manj razporejajo glede na zgodovinske danosti zdravstvenih programov, ne strateško, pri čemer je v bíti tovrstnega odločanja še vedno narejeno – ne pa rezultati opravljenega, ovrednoteni z merjenjem stroškov ter s kakovostjo in učinkovitostjo zdravljenja, ki se odslikavata tudi v (ne)zadovoljstvu bolnikov z opravljenimi storitvami in v njihovi bolj ali manj aktivni vpetosti v postopke zdravljenja.

Da se bo to moralo spremeniti, ni dvoma; vprašanje je, kako to doseči in čim bolj učinkovito umestiti v sistem, kot samoumevno orodje pri vsakoletni presoji o delitvi zdravstvene pogače – ne nazadnje zato, ker bo treba najti nove, čim bolj učinkovite poti za obvladovanje stroškov, ki so v zdravstvu v zadnjih treh desetletjih naraščali bistveno bolj izrazito kot v kateremkoli drugem sektorju.

»Vrh postavi prioritete, nato 'vstopi' stroka, ki bo poiskala najboljše odgovore na te izzive,« pravi Marušič in dodaja, da se bo tovrstnemu védenju prejkoslej moralo pridružiti zavedanje, po katerem bo pri pretresanju košarice zdravstvenih pravic na njeno vsebino moralo vplivati tudi vrednotenje vseh programov – najprej s spremljanjem izidov zdravljenja, s proučevanjem primerljivih sistemov, nato pa z umestitvijo dobrih rešitev v prakso na nacionalni ravni, vključno z upoštevanjem vloge novih tehnologij.