Tiskane izdaje
V družbi prijateljev in znancev večkrat pogovor nanese na medicino, neredko na vprašanja, povezana s presajanjem organov. In vedno znova se sogovorniki začudijo: »Kaj, ali se res da tudi pljuča presaditi?«. Zato sem se odločil, da napišem nekaj o temi, s katero se ukvarjam že 20 let.
S presajanjem pljuč so v svetu poskusili že v šestdesetih letih, vendar so bili vsi poskusi naslednji dve desetletji neuspešni. V osemdesetih letih pa so s pomočjo izboljšane kirurške tehnike in zdravil opravili prve uspešne presaditve pljuč. Danes v svetu opravijo več kot 4000 presaditev pljuč na leto.
Kako pa je bilo in je pri nas?
V letu 1992 sem dobil štipendijo avstrijske vlade in v okviru specializacije iz interne medicine tri mesece gostoval v mestni bolnišnici Wilhelminenspital na Dunaju. Obiskal sem tudi Univerzitetno bolnišnico na Dunaju Allgemeines Krankenhaus (AKH) in tam spoznal torakalnega kirurga prof. Walterja Klepetka, ki je dve leti pred tem prvič presadil pljuča. Bil sem navdušen nad njegovim delom. Presaditev pljuč pri bolnikih s končno odpovedjo pljuč je takrat v Evropi postopoma začela pridobivati veljavo.
O tem sem poročal po vrnitvi v Slovenijo; tedaj sem bil zaposlen še v bolnišnici Golnik. Kolegi pulmologi so bili takrat zelo zadržani do te metode zdravljenja. Res pa so bili rezultati zdravljenja s presaditvijo pljuč v začetnem obdobju presajanja slabi.
Konec leta 1996 se je v naši delovni sobi na oddelku 100 bolnišnice Golnik nenadoma pojavil takratni direktor prof. Jurij Šorli in mi rekel: »Turel, izpelji presaditev pljuč!«. Obrnil se je na petah in odšel, jaz pa sem debelo gledal.
V takratnem obdobju naši torakalni kirurgi in tudi anesteziološka služba še niso bili pripravljeni na presaditev pljuč, zato sem vzpostavil stik s profesorjem Klepetkom.
Takoj se je odzval in bil pripravljen nuditi pomoč. Učenje in logistika sta bila zahtevna. Po protokolih, ki smo jih pridobili iz AKH, smo opravili vse potrebne preiskave - dunajska ekipa je potrdila, da je bolnik primeren kandidat za transplantacijo in da ga lahko uvrstimo na čakalno listo.
V tem obdobju mobilni telefoni še niso bili razširjeni in tudi cestne povezave med Dunajem in Ljubljano niso bile take kot so danes, zato smo pripravili transport z letalom. Bolnik je na organ čakal približno tri mesece.
Klic, da je na voljo primeren organ, pa je prišel na moj domači telefon - tik preden sem zaprl vrata stanovanja in se odpeljal na dopust. Bolnika sem po telefonu takoj obvestil, da prihajamo ponj in se odpeljal v Ljubljano, kjer smo se srečali z reševalnim vozilom in bolnika pospremili na letališče. Že pred tem smo, seveda, naročili letalo.
Pogovarjajmo se o darovanju organov po smrti. Foto: Leon Vidic/Delo
Presaditev pljuč se je v nekaj urah na Dunaju tudi začela. Uspešno so presadili obe pljučni krili. Po presaditvi je zdravljenje potekalo z nekaj zapleti. Bolnik se je čez približno šest tednov vrnil v bolnišnico Golnik, kjer smo nadaljevali z zdravljenjem po posegu in se seveda sproti tudi učili. V mesecu dni je zapustil bolnišnico.
Medtem sem zamenjal službo in se zaposlil na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni v UKC Ljubljana, kjer sem skupaj z našim »pulmotimom« nadaljeval začeto delo. V naslednjih letih smo pripravili še nekaj bolnikov in izpeljali presaditve pljuč po enakem postopku.
Postopoma so se izobraževali tudi naši torakalni kirurgi in anesteziologi in v začetku leta 2003 je padla odločitev, da poskusimo opraviti presaditev tudi pri nas. Pripravili smo vse potrebno in prof. Mihael Sok je s svojo ekipo ob sodelovanju anesteziologov presadil eno pljučno krilo naši bolnici z emfizemom. Že po treh tednih je zapustila oddelek. Živi dokaj kvalitetno življenje.
Rezultati zdravljenja s presaditvijo pljuč so pomembno boljši v centrih, ki opravijo več kot 15 presaditev pljuč na leto. Glede na to, da je bilo sodelovanje z dunajsko ekipo, ki presadi več kot 100 pljuč letno bolnikom iz različnih držav, zgledno, smo se odločili, da nadaljujemo s tem, že ustaljenim načinom organizacije.
Do zdaj je bilo tako opravljenih že več kot 50 presaditev pljuč slovenskim bolnikom. Preživetje naših bolnikov s presajenimi pljuči je v primerjavi s podatki iz mednarodnega registra celo za nekaj odstotkov boljše. Živijo kvalitetno življenje. Nekateri so se celo zaposlili. Pred presaditvijo so vsi stalno prejemali kisik, imeli slabo kakovost življenja; večina bi jih umrla v nekaj mesecih.
Ob zaključku morda še apel k razmisleku o darovanju organov. V 20 letih sem skupaj s sodelavci in bolniki doživel marsikatero zgodbo. Veseli smo za vsakega bolnika, ki smo mu uspeli podaljšati življenje in še zlasti izboljšati njegovo kvaliteto.
Najbolj pa nas užalosti, kadar nam bolnika ne uspe rešiti - ker ni na voljo primernih pljuč. Morda včasih tudi zato, ker nekdo takrat, ko je še živel, v pogovorih s svojci ni izrazil želje po darovanju organov po smrti. Prosim vas, pogovarjajmo se o tem.
***
Prim. mag. Matjaža Turela veseli, ker ga je strokovna pot pripeljala v interno medicino, natančneje področje pljučnih bolezni in tudi transplantacijske medicine. Ta zdravniku širi obzorje, bogati njegovo znanje, krepi etiko, sproža razmišljanje o temah, povezanih s filozofijo. Veseli pa ga tudi to, da je pravzaprav po naključju zašel na področje športne medicine in tako skupaj s športniki doživel in doživljal številna svetovna prvenstva in olimpijske igre.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
