Preventivni programi so. Pa so učinkoviti?

Medtem ko ministrica za zdravje še v tem mandatu napoveduje postavitev učinkovitega sistema za spremljanje in zagotavljanje kakovosti preventivnih programov na področju drog, pa strokovnjaki »na terenu« opozarjajo na nesprejemljivo zniževanje sredstev za programe zdravljenja odvisnosti ter na njihovo neenakomerno razporeditev, saj jih na obrobju sploh ni.

Letošnji mesec preprečevanja zasvojenosti poteka pod geslom V znanju in povezovanju je moč ter poudarja pomen treh med seboj tesno povezanih prednostnih področij: preventive, zdravljenja in rehabilitacije. Letos je bila, kot pravi dr. Jože Hren z ministrstva za zdravje, v parlamentu po večletnih poskusih vendarle dosežena dovolj visoka stopnja soglasja za obravnavo nacionalne strategije s področja drog, ki je bila aprila tudi potrjena in pokriva obdobje do leta 2020.

»Strategija daje velik poudarek preventivi, navedenih pa je pet ciljev, ki si jih želimo v državi do takrat uresničiti,« pravi Hren. Še naprej nameravajo spodbujati programe preprečevanja uporabe in zmanjševanja povpraševanja po drogah, tu gre za programe od preventive, zdravljenja, do socialne integracije. »V Sloveniji je bilo zadnja leta narejenega precej, a je dinamika na tem področju tako hitra, da nas sili k novim pristopom.« Nenehno se namreč pojavljajo nove psihoaktivne snovi ter dvojne diagnoze – poleg odvisnosti še različne druge bolezni, ki izvirajo iz nje.

Programi za bolnike s hivom

Naslednji cilj je razvoj programov za bolnike s hivom, ki v nekaterih državah že obstajajo in so delno kontradiktorni, saj gre za prostore, kjer lahko uporabniki, ki si droge injicirajo, to tudi varno storijo. »Po spremembi kazenskega zakonika to ni več sankcionirano, a nam takšnega programa še ni uspelo razviti. Upam, da ga bomo v najkrajšem času, ker v Sloveniji te potrebe obstajajo,« poudarja Hren.

Prav tako bo treba zagotoviti razvoj terapevtskih skupnosti in komun ter njihovo širitev v okolje, kjer teh programov ni. Pacienti s Koroškega se morajo zdaj na metadonsko terapijo voziti v Velenje in Maribor, kar prinaša dodatne stroške in vzame veliko časa. Pomemben cilj, ki ga navaja Hren, je tudi nadaljnji razvoj vladne komisije za droge ter povečanje obsega dela lokalnih akcijskih skupin, ki v zadnjem času usihajo.

Marijana Kašnik iz ravenske enote nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) tako denimo poudarja, da preventiva sicer deluje, vendar pri nas ob številnih preventivnih programih ni sistema, s katerim bi preverjali njihovo učinkovitost. »Programi so neenakomerno razpršeni po državi, v centru jih je veliko, s pomanjkanjem pa se srečujemo na obrobju. Prav tako opažamo, da manjka sodelovanja in povezovanja sodelujočih.«

Poplava novih sintetičnih drog

Problematika, vezana na uporabo prepovedanih drog, doživlja drastične spremembe. Uporaba opiatov se zmanjšuje, ves svet pa se v zadnjem času srečuje s poplavo novih sintetičnih drog, ki nastajajo hitreje, kot jih je mogoče sploh analizirati in obvladovati. »Imamo veliko težavo – kako odgovoriti na ta pojav,« ugotavlja dr. Milan Krek z NIJZ, kajti »države poročajo o številnih zastrupitvah in smrtih. Nove droge so priljubljene, ker je njihova proizvodnja zelo poceni, zadostuje že majhna sobica, cena pa je od dva do tri evre. Če hočejo biti mladi zadeti s pivom, jih to stane petnajst evrov. Sintetične droge so zelo dostopne, lahko jih je transportirati, težko pa jih je odkriti s preprostimi testi urina in krvi. So zelo različne in žal za večino niti ne vemo, kako delujejo, ker so povsem nove.«

Narašča število zastrupitev z drogama GBH in GBL ter posilstev, vezanih na slednjo. »Uporaba novih sintetičnih drog, za katere še ne vemo, kako delujejo, je posebej nevarna. Ko dobi zdravstvena služba takšnega človeka v obravnavo, ima velike težave, ker ne ve, katere droge je vzel in kako te učinkujejo,« poudarja Krek. In dodaja, da je ob tej problematiki, ki se nenehno zaostruje, »nesprejemljivo, da ZZZS in drugi financerji zaradi krize zmanjšujejo sredstva za delovanje programov za zdravljenje odvisnost«. Ti programi se morajo vsakodnevno prilagajati novim potrebam uporabnikov drog in bi zaradi novih trendov potrebovali povsem nasprotne ukrepe – povečan obseg sredstev za svoje delovanje, saj morajo vključevati vedno nove strokovnjake.

Sicer so evropske države najbolj obremenjene z marihuano, na drugem mestu je kokain, sledijo ekstazi, amfetamini in heroin. Uporabo drog med mladostniki pri nas spremljajo od leta 1995.

Slovenija velja za državo, v kateri je dostopnost marihuane visoka. Večji dostop je le še na Češkem, kjer pa je pomemben dejavnik pri tem tudi drugačna oblika zakonske regulacije. Kljub velikemu deležu ljudi, ki so že kdaj poskusili marihuano, pa večina ostane pri tem in ne začne z redno uporabo. Letno jo »uporablja« 4,4 odstotka anketirancev med 15. in 64. letom, mesečno pa 2,3 odstotka.

Krek opozarja tudi na problem starajoče se populacije uporabnikov drog. Odvisnik je star pri 42 letih. Tako hitro ostarijo, ker živijo v slabih, socialno nemogočih razmerah in zbolijo za številnimi boleznimi, takimi, ki so vezane na samo drogo, pa tudi drugimi (okužba s hivom, hepatitis C, tuberkuloza, spolne bolezni, psihične bolezni, prej zbolijo za kroničnimi obolenji).

Zavetišča in nadomestno zdravljenje

Tisti, ki so jih začeli zdraviti leta 1990, so zdaj že v tej starostni skupini in zanje bo nujno treba oblikovati posebne programe, da bodo lažje preživeli starost, meni Krek. »Urediti bomo morali zavetišča, saj ne morejo spati v šotorih. Pred kratkim sem sam kupil šotor za enega, ki nima kje bivati,« pove in doda, da mora družba poskrbeti za to, da bodo vsi imeli dostop do socialnega varstva, saj ga zdaj nimajo.

Z vstopom v EU se je pojavil nov problem: pomoč potrebujejo tudi ljudje iz drugih držav, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, ker nimajo stalnega bivališča. »Situacijo rešujejo predvsem z obiski urgentnih ambulant, saj s svojimi problemi čakajo tako dolgo, dokler zadeva ne postane nerešljiva. Potem ko jim pomagamo v bolnišnicah, jih spet pošljemo živet pod most. Potrebovali bi celodnevno zavetišče, kjer jih lahko obišče tudi patronažna sestra in imajo vsaj osnovno oskrbo,« pravi Krek.

Nadomestnega zdravljenja je čedalje manj, s tem tudi ne morejo več veliko pomagati, saj so ljudje odvisni od drugih drog, kar zahteva drugačne rešitve in bistveno večji vložek. »Zdaj ko imamo razne nove droge, več drog hkrati in dvojne diagnoze ter ostarele paciente, bi morali omogočiti dodatne programe in medsektorsko sodelovanje – vključitev socialnih delavcev, na primer, ki pa jih že 25 let ne moremo dobiti v centre. Sredstva naj bi se zmanjšala za 30 odstotkov, potrebe na terenu pa se širijo in so zahtevnejše. To pomeni, da lahko nastanejo čakalne vrste, posledično pa več hepatitisa, več okužb s hivom …« opozarja Milan Krek.

Kljub temu je substitucijska terapija (metadon, zdravila) še vedno pomembna. »Dve tretjini odvisnikov se v programe vrača, ljudje pa ne razumejo, da gre za kronično bolezen. Organizem je po večletni zlorabi drog trajno okvarjen, zato lahko le s substitucijsko terapijo tak človek ta primanjkljaj ali potrebo nadomesti, da lahko normalno funkcionira.« Največ mladih do 24 let, ki vstopajo v programe zdravljenja, je začelo z marihuano; samo zaradi te droge se v EU v programe substitucijske terapije vključi 60.000 ljudi na leto. Pri nas je prvih in ponovnih sprejemov največ v obalno-kraški regiji, sledijo zasavska, osrednjeslovenska in goriška.