Rak trebušne slinavke – zapostavljena usodna bolezen

Rak trebušne slinavke je na stari celini sedma najpogostejša oblika raka in četrti najpogostejši krivec za umiranje zaradi raka. Razlogov za to je več, med njimi prednjači dejstvo, da je simptome te bolezni težko prepoznati, zato jo pri večini pacientov odkrijejo, ko ni več ozdravljiva. Stopnja preživetja je pri tej vrsti raka absolutno najnižja. In to je treba spremeniti.

Medicini v zadnjih štirih desetletjih s te bolezni ni uspelo odstraniti pečata usodnosti. Nasprotno, obolevnost se je v zadnjem desetletju podvojila, Slovenija pa je med državami z največjo pojavnostjo raka trebušne slinavke.

Če bi bolezen odkrili dovolj zgodaj, v fazi, ko je tumor manjši od dveh centimetrov, bi bila ozdravljiva. Toda znaki bolezni so tako neznačilni, da jih težko prepoznajo ne le oboleli, ampak tudi zdravniki splošne oziroma družinske medicine. Ti pacientov, ki tožijo zaradi nepojasnjenega zmanjšanja telesne teže, bolečine na sredini hrbta in v trebuhu, slabosti, znakov zlatenice, tudi spremenjenega izločanja blata in depresije, nemalokrat še vedno ne jemljejo dovolj resno in jih ne pošljejo na ultrazvočno preiskavo. Ta je v kombinaciji z računalniško tomografijo (CT), ki jo naredijo po posebnem protokolu za trebušno slinavko, ključna za postavitev diagnoze in takojšen začetek zdravljenja.

Maligni tumorji trebušne slinavke so različni, najpogostejši so adenokarcinomi, pri katerih je tudi preživetje obolelih najslabše.

Atributi zdravljenja

Po postavitvi diagnoze je mogoče operirati le slabo četrtino bolnikov, ne več. Kot pojasnjuje doc. dr. Aleš Tomažič s kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo interne klinike UKC Ljubljana, ta kirurgija spada med bolj zahtevne, zato je kirurško zdravljenje raka trebušne slinavke pri nas centralizirano. Izvajajo ga v obeh univerzitetnih kliničnih centrih, vendar le pri bolnikih, pri katerih je rak še majhen in ne vrašča v velike žile, ki obdajajo trebušno slinavko.

Kljub zelo zahtevnim posegom so večji zapleti – med operacijo ali po njej – redki. Slovenska statistika smrtnosti po kirurškem zdravljenju raka trebušne slinavke je primerljiva s priznanimi centri v drugih državah in, kot pove dr. Tomažič, ne presega štirih odstotkov.

Predstojnica sektorja internistične onkologije na ljubljanskem onkološkem inštitutu izr. prof. dr. Janja Ocvirk ob tem pojasni še vlogo sistemskega zdravljenja, ki pri tem raku pride v poštev bodisi kot dopolnilno zdravljenje po operaciji bodisi pri razširjeni bolezni, ko kirurško zdravljenje ni več izvedljivo.

Bolnikom s pozno diagnozo in razširjeno boleznijo, ki jim niti s sistemskim zdravljenjem ne morejo pomagati oziroma jih pozdraviti, zagotovijo podporno in paliativno zdravljenje, ki omogoči čim bolj kakovostno spoprijemanje z boleznijo. Kot pove dr. Ocvirkova, ti tumorji vraščajo v žile, živce, v hrbtenjačo, kar pomeni, da jih spremlja močna bolečina, zato bolnik potrebuje tudi zdravila za zmanjšanje bolečine. Kadar radikalno zdravljenje ni mogoče, opravijo paliativne operacije – v zadnjem času se odločajo za paliativne endoskopske posege. Obolelemu vstavijo opornice v dvanajstnik ali žolčevod in tako omogočijo prehod hrane skozi dvanajstnik in nemoten odtok žolča.

Po besedah prof. dr. Boruta Štabuca, predstojnika kliničnega oddelka za gastroenterologijo, ki deluje v sklopu interne klinike ljubljanskega UKC, je to obolenje treba začeti odkrivati v zgodnejši fazi, da ne bo tako usodno. Zato so v sodelovanju z društvom onkoloških bolnikov pripravili in natisnili letake za boljšo ozaveščenost tako splošne javnosti kot zdravnikov.

Tako denimo velja priporočilo, po katerem mora bolnik s kombinacijo treh simptomov – zlatenice, trdovratne nepojasnjene bolečine v trebuhu in nepojasnjene izgube telesne teže – takoj ali najkasneje v dveh tednih k specialistu za bolezni prebavil ali bolezni jeter, trebušne slinavke in žolčnih struktur. Ta mora, da nedvoumno potrdi ali izključi možnost raka trebušne slinavke, pacienta poslati na preiskavo z visokokakovostno računalniško tomografijo oziroma multidetektorskim računalniškim tomografom.