S polno paro! Do kdaj?

Da v slovenskem zdravstvu razmere in razmerja niso najbolje urejeni, je znano. Prav tako nam je vsem bolj ali manj jasno, da je ogrodje tega sistema – to vsepovsod škriplje in grozi, da se bo sesedlo pod pritiski, ki jim ni več kos, saj nujnih vlaganj v obnovo njegovih vitalnih sestavnih delov že predolgo ni več – načeto na vse preveč koncih. Pri tem je nadvse spodbudno, da njegovi členi, ki celotnemu mehanizmu vdihujejo življenje, še vedno delajo s polno paro. A do kdaj?

V tem retoričnem vprašanju tiči niz akutnih problemov, vsak posebej bi bil vreden urgentne obravnave. Med njimi je, denimo, problem specializacij, ki je zadnja leta doživel skorajda nepredstavljivo kulminacijo. Z rešitvami, ki so včasih omejeni vpis na medicinsko fakulteto sanirale na dveh ravneh – s povečanjem vpisa na ljubljanski fakulteti in z odprtjem nove v Mariboru. Zdaj število študentov, ki končajo študij, presega število razpoložljivih specializacij, kvota mladih zdravnikov z opravljeno specializacijo pa se prav tako ne more zriniti skozi ozko grlo zaposlitvenih možnosti, ki ga dodatno, zdi se, da kar z največjim veseljem, stiska še država s prepovedjo oziroma omejitvijo zaposlovanja.

Tako se dogaja, da pred vrati bolnišnic, klinik, kliničnih oddelkov in inštitutov ostajajo celo najbolj nadobudni raziskovalci, čeprav morda edini pri nas specializirani za zdravljenje katere od bolezni, ki zahteva poglobljeno znanje in zelo ozko usmerjeno poznavanje mehanizmov, s katerimi je obolenje mogoče prepoznati in ga obvladovati, seveda tudi s pomočjo kolegov drugih specialnosti.

A pri nas ima, kot kaže, kratkovidnost prednost pred vizijo, ozkogledost je, vsaj z državnih politično-izvršilnih vrhov, še vedno prepoznana kot prvina, na katero velja prisegati, saj v prvi sapi prinese dobre rezultate. Toda kaj ukreniti potem, ko prvotna vznesenost nad slabimi idejami usahne, ostanejo pa nepopravljive posledice, ki bodo zahtevale resnično dolgotrajno sanacijo? Seveda je jasno, da bi bilo zdravstveni sistem treba spremeniti. Celovito in korenito. Toda kaj takega je pri nas, sodeč po zadnjem desetletju ali dveh, iluzorno pričakovati. Veliko laže je posegati v manjše segmente, kjer posledice napačnih ukrepov niso opazne in merljive takoj, ampak se njihova nesmiselnost in škodljivost pokaže šele, ko je zajeta v širšo sliko. In ta širša podoba pri nas resnično ni prav nič impresivna, ampak je, preprosto, žalostna. Žalostna zaradi hkratnega zavedanja, kje bi Slovenija lahko bila.

Ker na ravni zdravstvene politike še nekaj časa ni mogoče pričakovati resne učinkovitosti, je rešitve treba iskati na drugih ravneh, kadar je to, seveda, mogoče in izvedljivo. Kaj bo prineslo načrtovano srečanje o sistemu specializacij? Če bo dogovor dosežen in spremembe, ki so nujne, uveljavljene, bo zdravstvena politika v tem lahko našla zgled – za celovito in učinkovito izboljšanje delovanja celotnega sistema. Upam, da, glede na dosedanje izkušnje, s to zaključno mislijo nismo preveč optimistični – a pustimo se presenetiti.